PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 2. epizoda, 32. del
7
15. JANUAR (ZELO POZNEJE)
Če bi me vprašali, kje sem, bi vam na misel prišla bolnica? Ker ravnokar čepim v njej in gledam proti njenim belim stenam, ki delujejo kar strašljivo ponoči. In kaj delam tu? Odgovora ne vem. Vendar je verjetno najboljše, da vam povem, kaj se je zgodilo pred tem, ko sem se znašla tu. No, vsaj tisto, kar se spomnim.
Bila sem v Starbucksu skupaj z Johnom in v meni je vladala prava živčna vojna. Spraševala sem, kaj neki me je povabil sem. Povedal mi je sicer, da se mora pogovoriti, a o čem le? Morda o ... naju?
"Kako so tvoja predavanja?" nedolžno vpraša John.
"V redu so," odvrnem in vzamem v roko svojo skodelico, takoj ko John že odpre usta. "Ne odgovori me. Nočem slišati zgodovinske lekcije o kakšni Troji ali atenski demokraciji, prav?"
"Zdaj nimam več Grkov, temveč Rimljanov," me popravi.
"No, potem pa njih," odvrnem in nazaj odložim kavo. "Niso bili precej kruti? Mislim, tisto s Cezarjem in gladiatorji."
"Da," se zamisli John. "Vendar tu včasih ni bilo toliko mar za krutost, kajne?"
Oba se zdrzneva, saj je John omenjal še čas, ko sva bila par. To pa je do zdaj povsod veljalo za nekakšno tabu temo. Vendar John je takrat naredil ravno nasprotno — nadaljeval je s to temo.
"Isabella," je spregovoril z odločnim, a hkrati s prestrašenim glasom, kot da bi se malenkost bal svojih besed. "To, da sem te pustil, je bila napaka. Pozanimal sem se o tistem poljubu in res si mi govorila resnico. Pa ne samo zaradi tega — ne bi te smel pustiti, če sem te v resnici še kar imel zelo rad. In še vedno te ljubim."
Bila sem hipnotizirana. Pozabila sem, kje sem, kdo stoji blizu mene, kaj se dogaja okoli, zakaj sem sploh tukaj. V tem trenutku je zame obstajal le John in besede, ki jih je pravkar izgovoril. Nič — res nič — drugega ni bilo pomembno.
John je med mojo hipnozo kot vsi ostali vstal. Že se je pripravljal, da hitro sestopi z drugimi kričečimi, ko me je začudeno zagledal.
"Kaj delaš?" je glasno vprašal, da je lahko preglasil histerične glasove, in me zaskrbljeno pogledal s svojimi kristalno jasnimi očmi. Nisem mu odgovorila, saj sem se sami sebi zdela, kot da delam vse prav. Niti sanjalo se mi ne, kaj se dogaja, da vsi tako paničirajo. Kar mi je povedal prej, me je čisto zameglilo. "Ogenj je za tabo!"
Hipnoza se je s tem ustavila in zopet sem se znašla v realnosti. Prav tako sem vstala in se obrnila. Ognjeni zublji so se sunkovito hitro premikali po sosednji mizi. Ogenj mi je vedno predstavljal nekakšno bliskovito nevarnost, in sicer zaradi žive rdeče barve, ki ni zgledala nič kaj prijazna. Zato sem verjetno obstala kot kip na mestu in le s široko razprtimi očmi gledala, kako se plameni mirno, a hkrati rahločutno približujejo mojemu telesu.
Od takrat naprej se ne spomnim ničesar več.
Če bi me vprašali, kje sem, bi vam na misel prišla bolnica? Ker ravnokar čepim v njej in gledam proti njenim belim stenam, ki delujejo kar strašljivo ponoči. In kaj delam tu? Odgovora ne vem. Vendar je verjetno najboljše, da vam povem, kaj se je zgodilo pred tem, ko sem se znašla tu. No, vsaj tisto, kar se spomnim.
Bila sem v Starbucksu skupaj z Johnom in v meni je vladala prava živčna vojna. Spraševala sem, kaj neki me je povabil sem. Povedal mi je sicer, da se mora pogovoriti, a o čem le? Morda o ... naju?
"Kako so tvoja predavanja?" nedolžno vpraša John.
"V redu so," odvrnem in vzamem v roko svojo skodelico, takoj ko John že odpre usta. "Ne odgovori me. Nočem slišati zgodovinske lekcije o kakšni Troji ali atenski demokraciji, prav?"
"Zdaj nimam več Grkov, temveč Rimljanov," me popravi.
"No, potem pa njih," odvrnem in nazaj odložim kavo. "Niso bili precej kruti? Mislim, tisto s Cezarjem in gladiatorji."
"Da," se zamisli John. "Vendar tu včasih ni bilo toliko mar za krutost, kajne?"
Oba se zdrzneva, saj je John omenjal še čas, ko sva bila par. To pa je do zdaj povsod veljalo za nekakšno tabu temo. Vendar John je takrat naredil ravno nasprotno — nadaljeval je s to temo.
"Isabella," je spregovoril z odločnim, a hkrati s prestrašenim glasom, kot da bi se malenkost bal svojih besed. "To, da sem te pustil, je bila napaka. Pozanimal sem se o tistem poljubu in res si mi govorila resnico. Pa ne samo zaradi tega — ne bi te smel pustiti, če sem te v resnici še kar imel zelo rad. In še vedno te ljubim."
Bila sem hipnotizirana. Pozabila sem, kje sem, kdo stoji blizu mene, kaj se dogaja okoli, zakaj sem sploh tukaj. V tem trenutku je zame obstajal le John in besede, ki jih je pravkar izgovoril. Nič — res nič — drugega ni bilo pomembno.
John je med mojo hipnozo kot vsi ostali vstal. Že se je pripravljal, da hitro sestopi z drugimi kričečimi, ko me je začudeno zagledal.
"Kaj delaš?" je glasno vprašal, da je lahko preglasil histerične glasove, in me zaskrbljeno pogledal s svojimi kristalno jasnimi očmi. Nisem mu odgovorila, saj sem se sami sebi zdela, kot da delam vse prav. Niti sanjalo se mi ne, kaj se dogaja, da vsi tako paničirajo. Kar mi je povedal prej, me je čisto zameglilo. "Ogenj je za tabo!"
Hipnoza se je s tem ustavila in zopet sem se znašla v realnosti. Prav tako sem vstala in se obrnila. Ognjeni zublji so se sunkovito hitro premikali po sosednji mizi. Ogenj mi je vedno predstavljal nekakšno bliskovito nevarnost, in sicer zaradi žive rdeče barve, ki ni zgledala nič kaj prijazna. Zato sem verjetno obstala kot kip na mestu in le s široko razprtimi očmi gledala, kako se plameni mirno, a hkrati rahločutno približujejo mojemu telesu.
Od takrat naprej se ne spomnim ničesar več.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg to je tooook dobr cel dan sem cakala ja naslednji del in zdej si se bolj zelim nadaljevanje :hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts: prooosim pohiti drugace bom umrla od radovednosti:relaxed::sweat_smile:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Komaj čakam nadeljevanje. Imaš res talent za pisanje.
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
