PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 2. epizoda, 33. del
5
16. JANUAR
"Vas lahko nekaj vprašam?" rečem, medtem ko visoka svetlolasa sestra sede zraven mene na posteljo v barvi nedolžnosti. "Kako sem sploh pristala tu? Vse, kar se spomnim, je ogenj, ki se mi je bliskovito približeval."
"Pravzaprav vas je rešil moški, ki vas je pripeljal sem," odgovori.
"Mu je ime John Hughes?" Ob misli, da me je prav on tako junaško rešil, mi je postalo prijetno toplo. Prosim, naj bo on. Prosim!
"Da," potrdi in na ustnicah se mi nariše droben nasmešek. A veselje v meni je bilo seveda veliko večje. "Je vaš fant mimogrede?"
"No, on ... zapleteno je," mirno odgovorim na kočljivo vprašanje. "Kaj se je torej zgodilo, ko sem le stala pred ognjem?"
Sestra porine svojo svetlo kito za vrat in sede še bližje meni. "Ogenj se vam je zelo približal, veste," začne razlagati. "Bil je že na vaših nogah."
Ob misli, da sem takrat nepremično stala, sem se zasmejala. "Mar nisem le stala in gledala, kako se mi plameni širijo po telesu?"
"Bili ste v šoku, in ko smo ljudje v zares velikem šoku, marsikdaj otrpnemo."
Po nekaj trenutkih zopet vprašam: "Kaj se je zgodilo potem? Saj nisem stala, kajne?"
"Gospodič Hughes vas je podrl na tla, a imeli ste smolo," odgovori sestra in si zraven očisti svoja temna očala. "Padli ste z glavo na tla, s čimer je Hughes sicer nenamerno stvari poslabšal — postali ste nezavestni."
"Oh, zato imam spomin na to slab," ugotovim, a sestra me po moje presliši, kot da bi se le pogovarjala sama s sabo.
"A to še ni vse," izreče sogovornica in končno umakne pogled z očal. "Še kar so vas obdajali ognjeni plameni, ki so se bliskovito širili po vašem telesu. Hughes pa je pametno prijel več krp, ki so visele na bližjem vozičku, in jih vrgel na vaše noge."
"Potem ni bilo več ognja," sklepam. "Vendar je gorelo po celi kavarni, verjetno so bili že vsi seveda zunaj."
"Seveda so bili na prostem, le vidva sta bila notri. Ampak Hughes vas je hitro nesel ven in poklical reševalce."
Zamislila sem se. John je v resnici precej tvegal zame. Cel Starbucks je bil v ognjenih zubljih in vsi so zbežali. A ne on. Ne, ostal je z mano in me rešil. To je res dokaz za to, kar je rekel pred požarom. Resnično me ljubi!
"Ste v redu, gospodična?" previdno izreče sestra po nekaj trenutkih.
"Da, sem. Ne skrbite, le razmišljam," odvrnem. *i*O tem, da sem dobila nazaj ljubezen svojega življenja*i*, še dodam v svojih mislih.
"Vas lahko nekaj vprašam?" rečem, medtem ko visoka svetlolasa sestra sede zraven mene na posteljo v barvi nedolžnosti. "Kako sem sploh pristala tu? Vse, kar se spomnim, je ogenj, ki se mi je bliskovito približeval."
"Pravzaprav vas je rešil moški, ki vas je pripeljal sem," odgovori.
"Mu je ime John Hughes?" Ob misli, da me je prav on tako junaško rešil, mi je postalo prijetno toplo. Prosim, naj bo on. Prosim!
"Da," potrdi in na ustnicah se mi nariše droben nasmešek. A veselje v meni je bilo seveda veliko večje. "Je vaš fant mimogrede?"
"No, on ... zapleteno je," mirno odgovorim na kočljivo vprašanje. "Kaj se je torej zgodilo, ko sem le stala pred ognjem?"
Sestra porine svojo svetlo kito za vrat in sede še bližje meni. "Ogenj se vam je zelo približal, veste," začne razlagati. "Bil je že na vaših nogah."
Ob misli, da sem takrat nepremično stala, sem se zasmejala. "Mar nisem le stala in gledala, kako se mi plameni širijo po telesu?"
"Bili ste v šoku, in ko smo ljudje v zares velikem šoku, marsikdaj otrpnemo."
Po nekaj trenutkih zopet vprašam: "Kaj se je zgodilo potem? Saj nisem stala, kajne?"
"Gospodič Hughes vas je podrl na tla, a imeli ste smolo," odgovori sestra in si zraven očisti svoja temna očala. "Padli ste z glavo na tla, s čimer je Hughes sicer nenamerno stvari poslabšal — postali ste nezavestni."
"Oh, zato imam spomin na to slab," ugotovim, a sestra me po moje presliši, kot da bi se le pogovarjala sama s sabo.
"A to še ni vse," izreče sogovornica in končno umakne pogled z očal. "Še kar so vas obdajali ognjeni plameni, ki so se bliskovito širili po vašem telesu. Hughes pa je pametno prijel več krp, ki so visele na bližjem vozičku, in jih vrgel na vaše noge."
"Potem ni bilo več ognja," sklepam. "Vendar je gorelo po celi kavarni, verjetno so bili že vsi seveda zunaj."
"Seveda so bili na prostem, le vidva sta bila notri. Ampak Hughes vas je hitro nesel ven in poklical reševalce."
Zamislila sem se. John je v resnici precej tvegal zame. Cel Starbucks je bil v ognjenih zubljih in vsi so zbežali. A ne on. Ne, ostal je z mano in me rešil. To je res dokaz za to, kar je rekel pred požarom. Resnično me ljubi!
"Ste v redu, gospodična?" previdno izreče sestra po nekaj trenutkih.
"Da, sem. Ne skrbite, le razmišljam," odvrnem. *i*O tem, da sem dobila nazaj ljubezen svojega življenja*i*, še dodam v svojih mislih.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Enkratna zgodba, super del. Komaj čakam naslnedni del. <3
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii🩷:heart::heart::heart::heart::heart:🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷 isabella in john bosta spet skupi(vsaj upam no)!!!!!!!!! kako isabelli vedno rata pristat v bolnici? njej se vedno to zgodi
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
