PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 2. epizoda, 34. del
8
17. JANUAR
Jane se glasno zasmeje. "Fant ti je dejansko rešil življenje," pove in se nato ozre proti meni z njej podobnim zasanjanim pogledom. "On je bil tvoj princ na belem konju, ti pa njegova ljubljena princesa. Za to, da lahko živiš, je tvegal lastno telo in življenje. Njegova ljubezen je bila premočna, da mu še ognjeni plameni niso predstavljali ovire. Pravzaprav jih sploh ni videl. Ne, videl je le tebe, svojo ljubezen, ki jo mora rešiti. Neustrašno te je tako dvignil v svojo nežne, a močne roke in te kot pravi heroj spravil nazaj na varno."
"Si zopet brala kakšen ljubezenski roman?" vprašam in malenkostno zavijem z očmi. Jane ima namreč na čase res obsesijo s to vrsto proze.
Ne da bi me poslušala, nadaljuje: "Vse je tako romantično. Pravzaprav je kot v zgodbi — predobro je, da bi bilo resnično."
"Ampak vprašanje je, kaj naj zdaj naredim," poskušam zamenjati temo, kar mi na srečo tudi uspe.
"Kakšno vprašanje je to, Isabella?" odvrne Jane in njene ustnice se od začudenja povesijo.
"Ne vem," zmedeno iščem prave besede. "Vse je bilo tako hitro in čudno. Mislim, najprej tisto na stopnicah bloka, ko sem zbežala ob poljubu, zatem pa še to v Starbucksu!"
Jane si v znak razmišljanja z rokami podpre glavo. Čez nekaj trenutkov pa reče: "On te ljubi in si želi biti s tabo, kaj pa ti?"
"Seveda!" vzkliknem. "Poglej, ljubim ga in želim si biti spet z njim."
Jane na rahlo udari po mizi in me prodorno pogleda s svojimi temnimi očmi. "Potem nimaš nič kaj razmišljati."
"Kaj imaš v mislih?" zbegano odvrnem.
"Pojdi k njemu," mi odgovori, "nato pa mu povej to, kar je on tebi."
Po kratkem premisleku zadovoljna, da sem dobila rešitev, vstanem in poberem svojo torbico s stola. "In to se bo zgodilo danes, prav zdaj," povem, zatem pa kot prikazen izginem iz Janinega mirnega stanovanja v živahne newyorške ulice.
*
Glasno potrkam na vrata Johnovega majhnega stanovanja. Kljub temu da sem med vožnjo sestavila podroben načrt, kaj bom naredila, ko odpre vrata, sem bila prestrašena. Ne vem zakaj, a res sem čutila, kako mi srce glasno bije. Po drugi strani pa je strah kdaj koristen, ne mislite?
Vrata se počasi odprejo in ven stopi moj rešitelj. Na sebi ima modro srajco, vendar so gumbi na napačnih mestih, ovratnik pa ni poravnan. Prav tako njegove temne kavbojke niso natančno zapete. A ko že dobim slab občutek, ker sem ga verjetno pri nečem zmotila, me svež vonj po njegovi kolonjski pomiri. Vsaj pri tem ni hitel, če pri oblačilih očitno je.
Trenutek le stojiva, nato pa John z odpiranjem ust precej očitno nakaže, da želi spregovoriti. V tem hipu se s kazalcem dotaknem njegovih ustnic, ki so se kmalu zaprle. Zdaj sem na vrsti za govorjenje jaz.
"John, poskušala bom biti jedrnata," s prestrašenim glasom rečem, on pa mi pozorno prisluhne, kar me nekoliko opogumi. "Želim si biti spet s tabo, kot sva bila nekoč. Pogrešam te, najine zmenke, najine poljube. In da, ljubim te bolj kot karkoli! Resna sem, nikoli nisem tako ljubila kot tebe in vedno te bom!"
Sprva John nič ne reče in presune me misel, da nekaj nisem naredila prav. A nato končno z mnogo bolj umirjenim in globokim glasom odvrne: "Nikoli nisem vedel, da bolnica iz tebe ustvari pravega dramatika."
Nekaj sekund premišljujem, kaj je hotel reči, in kmalu me tudi prešine. Res sem bila nekoliko domišljava in definitivno ne jedrnata. Vendar je verjetno razumel bistvo. "Tudi jaz nisem vedela tega," se zasmejem.
Kmalu se nasmehni tudi on in oba se dolge trenutke smejeva, dokler me ne začnejo boleti lica. Takrat se tudi John zresni in ozračje napolni ostra ter napeta tišina. Samodejno zaprem oči in moje ustnice se dotaknejo njegovih, prav tako najina jezika. Desno roko zatem položim na njegovo srajco, z levo pa oba potisnem v stanovanje in zaprem kljuko. Načrt je uspel!
Jane se glasno zasmeje. "Fant ti je dejansko rešil življenje," pove in se nato ozre proti meni z njej podobnim zasanjanim pogledom. "On je bil tvoj princ na belem konju, ti pa njegova ljubljena princesa. Za to, da lahko živiš, je tvegal lastno telo in življenje. Njegova ljubezen je bila premočna, da mu še ognjeni plameni niso predstavljali ovire. Pravzaprav jih sploh ni videl. Ne, videl je le tebe, svojo ljubezen, ki jo mora rešiti. Neustrašno te je tako dvignil v svojo nežne, a močne roke in te kot pravi heroj spravil nazaj na varno."
"Si zopet brala kakšen ljubezenski roman?" vprašam in malenkostno zavijem z očmi. Jane ima namreč na čase res obsesijo s to vrsto proze.
Ne da bi me poslušala, nadaljuje: "Vse je tako romantično. Pravzaprav je kot v zgodbi — predobro je, da bi bilo resnično."
"Ampak vprašanje je, kaj naj zdaj naredim," poskušam zamenjati temo, kar mi na srečo tudi uspe.
"Kakšno vprašanje je to, Isabella?" odvrne Jane in njene ustnice se od začudenja povesijo.
"Ne vem," zmedeno iščem prave besede. "Vse je bilo tako hitro in čudno. Mislim, najprej tisto na stopnicah bloka, ko sem zbežala ob poljubu, zatem pa še to v Starbucksu!"
Jane si v znak razmišljanja z rokami podpre glavo. Čez nekaj trenutkov pa reče: "On te ljubi in si želi biti s tabo, kaj pa ti?"
"Seveda!" vzkliknem. "Poglej, ljubim ga in želim si biti spet z njim."
Jane na rahlo udari po mizi in me prodorno pogleda s svojimi temnimi očmi. "Potem nimaš nič kaj razmišljati."
"Kaj imaš v mislih?" zbegano odvrnem.
"Pojdi k njemu," mi odgovori, "nato pa mu povej to, kar je on tebi."
Po kratkem premisleku zadovoljna, da sem dobila rešitev, vstanem in poberem svojo torbico s stola. "In to se bo zgodilo danes, prav zdaj," povem, zatem pa kot prikazen izginem iz Janinega mirnega stanovanja v živahne newyorške ulice.
*
Glasno potrkam na vrata Johnovega majhnega stanovanja. Kljub temu da sem med vožnjo sestavila podroben načrt, kaj bom naredila, ko odpre vrata, sem bila prestrašena. Ne vem zakaj, a res sem čutila, kako mi srce glasno bije. Po drugi strani pa je strah kdaj koristen, ne mislite?
Vrata se počasi odprejo in ven stopi moj rešitelj. Na sebi ima modro srajco, vendar so gumbi na napačnih mestih, ovratnik pa ni poravnan. Prav tako njegove temne kavbojke niso natančno zapete. A ko že dobim slab občutek, ker sem ga verjetno pri nečem zmotila, me svež vonj po njegovi kolonjski pomiri. Vsaj pri tem ni hitel, če pri oblačilih očitno je.
Trenutek le stojiva, nato pa John z odpiranjem ust precej očitno nakaže, da želi spregovoriti. V tem hipu se s kazalcem dotaknem njegovih ustnic, ki so se kmalu zaprle. Zdaj sem na vrsti za govorjenje jaz.
"John, poskušala bom biti jedrnata," s prestrašenim glasom rečem, on pa mi pozorno prisluhne, kar me nekoliko opogumi. "Želim si biti spet s tabo, kot sva bila nekoč. Pogrešam te, najine zmenke, najine poljube. In da, ljubim te bolj kot karkoli! Resna sem, nikoli nisem tako ljubila kot tebe in vedno te bom!"
Sprva John nič ne reče in presune me misel, da nekaj nisem naredila prav. A nato končno z mnogo bolj umirjenim in globokim glasom odvrne: "Nikoli nisem vedel, da bolnica iz tebe ustvari pravega dramatika."
Nekaj sekund premišljujem, kaj je hotel reči, in kmalu me tudi prešine. Res sem bila nekoliko domišljava in definitivno ne jedrnata. Vendar je verjetno razumel bistvo. "Tudi jaz nisem vedela tega," se zasmejem.
Kmalu se nasmehni tudi on in oba se dolge trenutke smejeva, dokler me ne začnejo boleti lica. Takrat se tudi John zresni in ozračje napolni ostra ter napeta tišina. Samodejno zaprem oči in moje ustnice se dotaknejo njegovih, prav tako najina jezika. Desno roko zatem položim na njegovo srajco, z levo pa oba potisnem v stanovanje in zaprem kljuko. Načrt je uspel!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
OMB! pač to je tko fajn, da ne morm opisat z besedami! Pač pa prav ta Issabelin govor in pol si tak misliš, ojoj, ka bo pa zdej, pač in pol tko dbest izpeleš ta prect konc! Tut če te pot ne zanese v to smer pisateljstva, prosim izdaj vsaj knjigi Dekle iz smetnjaka se zaljubi 1. del pa 2. del (tole). Pa če še kaj napišeš res nujno izdaj knjigo! Pač ti tko dobr pišeš! Js bi ti sama dala vsaj 100 bralcev pa likov, pa takih komentarjev!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::kissing_heart::kissing_heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
0
OMG, ful ti hvala za ta prečudovit komentar!!! Res me veseli, da ti je zgodba tako zelo všeč!
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Res super, ne vem kaj naj še rečem, NEVERJETNO. Tako kot je rekla Zvezdica11 res moraš izdati knjigo. Če bi izdala knjigo bi jo jaz z veseljem prebrala večkrat.
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
