25. JANUAR
Torbo odložim na mizo in sedem na enega izmed mnogih stolov v predavalnici.
"Lepo, da si se usedla prav sem."
Ozrem se levo in zagledam naduti Stephanov obraz. V istem trenutku globoko vdihnem in vstanem s stola. Žal me prej prime za roko in prisiljena sem sesti.
"Si me res hotela zapustiti, moja ljubezen?" vpraša in me zelo žalostno pogleda s svojimi temnimi očmi.
Globoko zavzdihnem, da me sliši, in si ga podrobno pogledam. Če ne bi vedela datuma, bi ob njem mislila, da je poletje. Na razmršenih temnih laseh ima namreč zataknjena sončna očala, trup pa mu pokriva kratka majica z vzorci palm. Edino, kar me na njem spominja na mraz, so temne dolge kavbojke. "Oglašuješ Florido?" malenkost predrzno spregovorim.
Stephan se še bolj zlekne na svoj stol in odgovori: "Sem pač domoljub."
"Tudi prav," skomignem in iz torbe vzamem zvezek in knjigo.
Ker Stephan sodi med tiste nadležne fante, ki nikoli ne utihnejo, se kmalu zopet oglasi: "Kako je tvoja zveza s tistim fantom?"
Nameni mu grd pogled in mu zabrusim: "Veš, *i*tisti fant*i* ima tudi ime."
"Hvala za popravek, lepotička," veselo odvrne in si zopet nadene tisti svoj nasmešek. "Kako je tvoja zveza z Johnom?"
No, takega vprašanja pa nisem pričakovala. Posebej od nekoga, zaradi katerega je zveza razpadla. "To se te ne tiče," mu na hitro spletem odgovor.
"Zakaj mi skrivaš odgovor?" igrivo vpraša in me zapeljivo pogleda. "Ampak saj že vem, kako sta se razšla in zopet postala par." Na mojem obrazu se pojavi začuden izraz. Kako ve vse to? "Nekateri imamo svoje vire, skrivnostna Evropejka," mi kot da bi mi bral misli odgovori in si pri tem izmisli še nov vzdevek zame.
"Stephan?"
"Kaj te muči, ljubezen?"
Že mu hočem nekaj zabrusiti nazaj, a nekaj v meni me ustavi. "Nič ni," hladno povem.
"Kakorkoli," vzvišeno nadaljuje Stephan, "uživaj s svojim Johnom, dokler še lahko."
"Kakšne neumnosti govoriš?" začudeno vprašam.
"Samo opozarjam te, da ti bo kmalu strl srce na milijon koščkov, katerih sestaviti ne boš več mogla, princeska," na dolgo odgovori in usta se mu pomovno preoblikujejo v tisti neumni nasmeh.
"Tepec," po tiho rečem, ko profesorica vstopi v predavalnico.
Za čisto kratek trenutek se mi zazdi, da govori resnico. A misel hitro odženem. Stephan me verjetno hoče dražati, ne mislite? Poleg tega pa od kod naj bi to vedel? Da, to ni res. Z Johnom bova še naprej srečen par. Seveda bo tako, res ni razloga za skrb zaradi neummega Stephana.