10. JANUAR
"Šla bom po vstopnice. Me počakaš tukaj?" vpraša Jane in si za ušesa zatakne svoje dolge vranje črne lase.
"Da, bom," na kratko odgovorim, prijateljica pa že steče proti vrsti za kino. A ta ni nič kaj kratka, zato se zavem, da bom še dolgo čakala.
Da bi vsaj za nekaj časa premagala dolgčas, si začnem ogledovati filmske plakate nad stavbo. Čeprav se mi skoraj da vsi zdijo zanimivi, je eden na meni še vseeno pustil večji pečat kot drugi. Sprva ne zgleda nič posebnega — le neki mlad par, ki se smeji in zraven poljublja. Vendar me to kmalu spomni na Johna. Veste, najprej sem bila res jezna nanj, ko se je na mah prepisal na drugo univerzo. Zadnje dni pa je jezo zamenjala nepopisna žalost. Ugotovila sem, da ga še vedno ljubim in da zato tudi neznosno pogrešam najino zvezo.
Ob mislih nanj začutim drobno solzo v očeh. Za seboj pa zaslišim pa tudi zelo poznam glas: "Razšla sta se, kajne?"
Obrnem se v smeri zvoka in zagledam Stephana s svojim trapastim nasmeškom. Tokrat ni oblečen poletno, temveč je končno dal nase nekaj, kar je času primerno. Danes je bil to olivno zelen pulover, pri čemer je tanek ovratnik prekrival dolg črn šal. Na nogah pa so mu lepo pristajale ozke temne kavbojke.
"Kako veš?" nekoliko vzvišeno vprašam, čeprav takega odziva ni pričakoval. Verjetno je mislil, da bom še bolj žalostna.
Stephan se mi za spoznanje približa in si odstrani stopljeno snežinko z neurejenih temnih las. "Vidim pač stvari, ki jih drugi ne vidijo takoj," odgovori, jaz pa zavijem z očmi in se zopet ozrem proti plakatu. "Ne moreš žalovati zaradi njega."
Užaljeno obrnem glavo proti njemu in si nadenem začuden obraz. "Nič ne veš o Johnu!"
Stephan skomigne z rameni. "Morda ga ne poznam tako dobro kot ti," s poudarki odvrne. "Vendar to ne pomeni, da ne vem popolnoma ničesar o njem."
Nenadoma me končno prešine. "Vedel si pred mano, kajne?" ga vprašam. "Ne vem sicer kako, ampak pred mano si vedel, da se je John prepisal na drugo univerzo."
"Tako je, princeska," odgovori Stephan in mi pomižikne. Nato se premakne že nevarno blizu meni. "Nikoli se ne zmotim."
"Nikoli ne reci nikoli," ga zatolčem nazaj in odhitim k Jane. Končno sem v *i*normalni*i* družbi!