2. OKTOBER
Na srečo je danes sobota in nisem imela predavanj, saj si res nisem želela ponovnega srečanja s Stephenom. Poleg tega še nisem dokončala naloge, ki je res obupna! Ker v mestu s Stephenom nisva delala dobesedno nič, moram zdaj brskati po internetu. Do zdaj sem prišla le do enega razloga za prenaseljenost New Yorka, za kar se lahko zahvalil Wikipediji. Tu pa se je kar končalo.
Ravno ko skoraj da zaspim pred računalnikom, zaslišim zvonec. Počasi zlezem s stola in vzamem ključe.
Izkaže se, da me je John želel obiskati. V primerjavi z mano je dobre volje.
"Te motim? Zgledaš namreč, kot da si ravnokar vstala," vpraša. Bog. Kdo ve, kakšne podočnjake imam?
"V redu sem," hladno odgovorim.
"Res?" skrbno zopet vpraša.
"Da, vse je v redu. Pridi notri."
Stopiva v stanovanje.
"Kaj se je zgodilo s tvojo pisalno mizo?" začudeno izreče John, ko zagleda kup papirjev zraven računalnika.
"Ni pomembno," lenobno odvrnem in se napotim proti kuhinji. "Bi raje črno ali belo kavo?"
"Sedi, Isabella," ukaže John in prihiti k meni. Ubogljivo se uležem na kavč, Johnu pa prepustim delo v kuhinji. Kaj hitro začutim, kako mi oči lezejo skupaj.
*
"Isabella?"
Kot lenivec počasi odpiram oči. Zagledam Johnove sinje oči, ki strmijo dol proti meni. Šele takrat se zavem, da imam glavo na njegovi nogi. Nikoli si nisem mislila, da je spanje na tuji nogi tako prijetno. Ali pa sem bila samo zares potrebna spanca.
"Tvoja kava je hladna."
Vstanem ter sedem na kavč, John pa mi prijazno poda skodelico kave.
"Včeraj sem te želel vprašati o prvem dnevu, pa je bila linija zasedena." Prekleta naloga, zaradi nje sem še fantov klic zgrešila. Kakšna punca pa sem?
"Oh, res sem bila zaposlena," na hitro odvrnem.
"Kakorkoli, kako je bilo?"
Kaj naj rečem? Naj mu povem glede Stephana? Ne, nočem ga spraviti v slabo voljo. "Najprej ti povej."
John je imel veliko povedati. Govoril mi je o tem, kako je njegova profesorica za grško zgodovino zanimiva, in kako se je nek drug profesor ob vstopu v predavalnico spotaknil ob kabel. Same dobre stvari, skratka. Kaj pa jaz? Nek samozavestnež mi je sodil kot na sodišču in zaradi njega nimam naloge. Zgleda, da sem magnet za slabo.