Tudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 2. epizoda, 7. del
8
5. OKTOBER
Ko pridem do vrat predavalnic, tam stoji Stephan. Odličen začetek dneva, kajne?
"Imaš s sabo nalogo, lepotica?"
Preslišim vzdevek, s katerim me je naslovil, in ugotovim, da naloge nimam sabo. Pravzaprav jo sploh nisem naredila do konca. A potem me prešine - nič nisem naredila narobe. Bila je skupna naloga namreč, ne moja. "Ne, nimam je," hladno odgovorim in mimo njega stopim v predavalnico, preden mi hoče nekaj reči nazaj.
Usedem se na stol v predzadnji vrsti, a to obžalujem, saj komaj da vidim proti tablo. Nima veze. Bolj upam, da je profesor pozabil na nalogo. Verjetno ne bom pustila dobrega odtisa, če že prve naloge ne bom imela. In kdo je kriv za vse to? Stephan.
"Dober dan, študenti," nas pozdravi profesor, ko pride notri ob zvonenju. "Preden začnemo s predavanjem, prinesete skupno nalogo iz prejšnje ure, prosim."
Prekleto!
"Si jezna, lepotička?"
Ozrem se v levo in zagledam Stephana, ki sedi zraven. "Od kdaj ti sediš zraven mene?"
Kot da me ne posluša, ponovi vprašanje: "Si jezna?"
"Seveda sem!" na glas rečem. "Tvoja krivda je, da me bo zdaj imel profesor na piki!"
Stephan se zasmeje, nato pa doda: "Res si zabavna, veš."
"Utihni!" mu odvrnem in ga s strogo resnim pogledom, ki ga malenkost prestraši, pogledam. Nato predavanje preživim v jezi.
*
"Profesor!" vzkliknem, profesor pa vzame aktovko in se obrne proti meni.
"Mislim, da vem, kaj me boste vprašali," pove in si pri tem popravi svoja rdeča očala. "Ampak povem vam, da nerad poslušam izgovorov," še doda in odide mimo mene.
"Imela sem težave s Stephanom Hillom, profesor Wilkinson," poskušam reči, a profesor je takrat že stal pri vratih predavalnice. "Žal mi je, gospod!" zavpijem, kljub temu da je že na hodniku.
Oh, kako sovražim Stephana.
Ko pridem do vrat predavalnic, tam stoji Stephan. Odličen začetek dneva, kajne?
"Imaš s sabo nalogo, lepotica?"
Preslišim vzdevek, s katerim me je naslovil, in ugotovim, da naloge nimam sabo. Pravzaprav jo sploh nisem naredila do konca. A potem me prešine - nič nisem naredila narobe. Bila je skupna naloga namreč, ne moja. "Ne, nimam je," hladno odgovorim in mimo njega stopim v predavalnico, preden mi hoče nekaj reči nazaj.
Usedem se na stol v predzadnji vrsti, a to obžalujem, saj komaj da vidim proti tablo. Nima veze. Bolj upam, da je profesor pozabil na nalogo. Verjetno ne bom pustila dobrega odtisa, če že prve naloge ne bom imela. In kdo je kriv za vse to? Stephan.
"Dober dan, študenti," nas pozdravi profesor, ko pride notri ob zvonenju. "Preden začnemo s predavanjem, prinesete skupno nalogo iz prejšnje ure, prosim."
Prekleto!
"Si jezna, lepotička?"
Ozrem se v levo in zagledam Stephana, ki sedi zraven. "Od kdaj ti sediš zraven mene?"
Kot da me ne posluša, ponovi vprašanje: "Si jezna?"
"Seveda sem!" na glas rečem. "Tvoja krivda je, da me bo zdaj imel profesor na piki!"
Stephan se zasmeje, nato pa doda: "Res si zabavna, veš."
"Utihni!" mu odvrnem in ga s strogo resnim pogledom, ki ga malenkost prestraši, pogledam. Nato predavanje preživim v jezi.
*
"Profesor!" vzkliknem, profesor pa vzame aktovko in se obrne proti meni.
"Mislim, da vem, kaj me boste vprašali," pove in si pri tem popravi svoja rdeča očala. "Ampak povem vam, da nerad poslušam izgovorov," še doda in odide mimo mene.
"Imela sem težave s Stephanom Hillom, profesor Wilkinson," poskušam reči, a profesor je takrat že stal pri vratih predavalnice. "Žal mi je, gospod!" zavpijem, kljub temu da je že na hodniku.
Oh, kako sovražim Stephana.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Joj, ta Stephan mi gre RES na živce.
Super zgodba!
lp,
Ravenclawgirl
Super zgodba!
lp,
Ravenclawgirl
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super! posebej všeč mi je kak dobr znaš opisat čustva Izabele. Ta Stephan je pa res tečn. Pomojem jo sam izziva al pa je v njo... moje mišenje... drgač pa vsaka zgodba more met ful velik vredi likov, pa par zateženih likov, tvoja zgodba to ima!!! odlično!:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.



Pisalnica