24. MAREC
"Isabella, preden odideš, pridi k meni, prosim!" zakliče gospa Sitcom, moja učiteljica na pisateljskem krožku.
"Prihajam!" vzkliknem nekoliko živčno, kajti pri njej nikoli ne morem ugotoviti, ali je žalostna ali vesela.
Na splošno je Margaret Sitcom sicer prijazna in prisrčna ženska srednjih let z značilnimi neukrotljivimi ognjenimi kodri, ki ji zakrivajo drobne oči bledo sive barve, in nekoliko boemskimi oblačili. A osebno mi je zelo všeč. Veliko me je že naučila o pisanju in delila je veliko pripovedi iz kariere.
Vendar tokrat sumim, da sem težavah, zato bolj z levo nogo stopim do njenega katedra.
"Rada bi ti povedala, da so tvoje zgodbe tako dobre, da so naravnost fantastične," izjavi.
Za nekaj dolgih trenutkov popolnoma prebledim v obraz. Margaret Sitcom, priznana novinarka New York Timesa in dokaj poznana pisateljica, meni, da so *i*moje*i* zgodbe fantastične? To ne more biti res. "So res?" neumno vprašam. "Ker dvomim, da so kaj pretirano posebnega."
Mišje oči gospe Sitcom se globje zazrejo v moje, ko se mi približa z obrazom. "Če bi bile take, kot si rekla, te ne bi poklicala na pogovor, gospodična Goodlay."
"No, veseli me, da tako mislite," previdno izbiram besede. A še kar nisem prepričana, ali le sanjam ali je to morda celo resničnost. "Vaše mnenje mi pomeni veliko."
Na njenem nekoliko nagubanem obrazu se pojavi sladek nasmešek. Nato pa si popravi svoja rdeča očala in nadaljuje z vprašanjem: "Kot vem, trenutno študiraš na Kolumbijski univerzi, imam prav?"
"Da, študiram geografijo," pritrdim in jo v pričakovanju na naslednje vprašanje radovedno pogledam.
Gospa Sitcom se namršči, nasloni svoje dolge prste, katerih nohti so pobarvani v barvi njenih očal, in zavzdihne. Kaj mi želi povedati? "Kot prvič ne bi rada, da bi mislila, da te v kaj prepričujem, ker to ni moj namen," začne. "Samo želim, da bi se vprašala, ali je ta študij ... primeren."
"Ne razumem vas," zmedeno odvrnem. "Geografija mi je že od gimnazije zelo všeč."
"Verjamem ti," zopet previdno izbira besede. "Vendar bi bilo res dobro, če bi svoj pisateljski talent nadgradila in študij, povezan s tem, bi bil izredno dober začetek. Se ti ne zdi?"
Vprašujoče jo pogledam in medtem razmišljam o njenih besedah. Da, morda je študij dobra ideja, ampak naletim na težavo. Ne, pravzaprav naletim kar na dve težavi. "To je malo zakomplicirano. Veste, sestavljene imam načrte za po diplomi s področja geografije."
"Tem lahko dodaš še kakšne druge," me prekine. "Nič ni narobe, če imaš pač več načrtov za po študiju. Jaz sem jih imela zelo veliko, pa se je vse sešlo."
"V redu," razlagam naprej, "ampak sprašujem se, zakaj bi potrebovala študij?"
"Zaradi razloga, ki sem ti ga že zaupala — da nadgradiš svoj talent, da razširiš poznovanje te vede."
Nenadoma se nečesa spomnim. "Vem, vendar mnogi, ki se ukvarjajo s pisanjem, nimajo študija iz pisanje, kajne? Da sem uspešna v tej zvrsti, torej res ne rabim študija." Zdaj se tudi gospa Sitcom zatopi v globoko razmišljanje. "In res nočem spreminjati načrtov ali dodajati novih," dodam. "Me razumete? Študij pisanja odpade pri meni."
Nekaj dolgih sekund se z učiteljico le gledava druga drugo. Zdi se, kot da vsaka pada v svoj svet. Jaz razmišljam, če sem bila predrzna ali če sem povedala prav, ona pa ... no, ne vem.
Vendar kmalu izvem. "Ideja o študiju ti torej ni všeč," prebije led. "A kljub temu bi morala narediti nekaj iz tega področja."
"In o čem ste razmišljali, gospa?" radovedno vprašam.
Sitcomova se mi zadovoljno nasmeje, kar mi da vedeti, da se je spomnila nekaj dobrega. Vsaj zanjo. "Kaj praviš, da bi se lotila pisanja knjige, Isabella?"
Lp,
dekle iz smetnjaka