Tudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 3. epizoda, 22. del
4
1. MAJ
Mirno stojim pred predavalnico in čakam na predavanje. Nenadoma mi telefon zacinglja in takoj odprem zaslon. Vidim ime Johnove univerze, postanem radovedna in zato odprem članek. Kot detektiv brskam med vrsticami, in takoj ko najdem ime bivšega fanta, popolnoma prebledim. Sploh me ne briga, zakaj je omenjen, v glavi mi odmeva le še njegove ime, zapisano v besedilu. John Hughes ... John Hughes .... John Hughes ...
"Isabella, koliko časa me boš še ignorirala?"
Stresem z glavo in odvrnem Stephanu, ki se nenadoma znajde pred mojim nosom. "Oh, tako mi je žal!" se zasmejem.
"Zakaj gledaš tako mrko in jezno?" me iz navala najrazličnejših čustev prebudi Stephan. "Si kaj takega videla?"
Začudeno ga pogledam, ko se zavem, da ne ve za to šokantno novico. "Res ne veš, kaj je bilo danes objavljeno?"
Moj fant se začudi, nato pa se zatopi v razmišljanje o mojih besedah. "Ničesar posebnega nisem našel." Povzdignem svoje obrvi. "No, v resnici sploh ne berem novic, raje ..."
"Preberi tole," hladno ukažem in mu prislonim svoj telefon z odprto spletno stranjo.
"Torej, zakaj bi bilo to zanimivo?" skomigne Stephan, ko po kratki minuti prebere novico. Njegov izraz na obrazu pa mi priča, da se mu zdi, kot da ne bi videl nič posebnega. "Saj ne maraš zgodovine, kajne?"
Hitro in zmerno neopazno zavijem z očmi. "Ne gre se za vsebino," skušam najti besede za obrazložitev, "gre se to, kdo je omenjen, Stephan! In to je John!"
Moj fant se zasmeje in pove: "Še kar te ne razumem."
Skoraj izgubim vso potrpljenje, ki ga še imam v sebi, in na široko razprem svoje zenice. "On je, Stephan! Iz vseh tisočih študentov zgodovine je prav moj bivši fant v novicah, ti res ni jasno?"
"Ne, ni mi," mrko odvrne Stephan, zatem pa se nekoliko zamisli. Ko se — vsaj tako sklepam — nečesa spomni, se mu temne oči navidezno povečajo. "Čakaj malo! Ali si slučajno ljubosumna nanj, ker je tako uspešen na svojem področju?"
Nekoliko se namrščim in odgovorim: "Seveda nisem, am ..."
"Potem pa vem, zakaj vse to!" me prekine in pri tem glasno vzklikne. "Sploh ga nisi prebolela, kajne? Zato kar naprej razmišljaš o njem."
Zavzdihnem in ga poskušam prepričati v nasprotno: "Stephan, saj sem ga že prebolela, povedala sem ti ..."
"No, zgleda da ne popolnoma, Isabella!" mi ponovno vskoči v besedo. "Ne moreva imeti resnega razmerja, če je vedno nekdo v ozadju. Preprosto tako ne gre."
Zadržim solzo, ki vneto želi priti na plano, in priznam: "Prav! Vsakič, ko sem bila s teboj, se je kar pojavil in v mislih mi je odmeval njegov glas." Stephan me pozorno posluša, a v njegovih karamelnih ne najdem empatije. "In zdaj ga ni več! Pravzaprav sem ga prebolela!"
"Če bi bilo to res, ne bi bila taka zaradi te neumne novice!"
Zmrdnem in zatem odvrnem: "Mar ni to normalna reakcija? Kdo pa ne bi bil tak na mojem mestu?"
Stephan se mi približa in tokrat ne začutim poleženja kot običajno. "Ne gre se za to! Gre se za to, da je očitno ves čas v ozadju."
"Ni tako, kot misliš," ga opozorim Ne posluša me.
"Tako ne bo več šlo naprej," nato izreče in me pusti brez besed. "Res ne bo šlo, Isabella," še ponovi povedano ter s hitrim korakom vstopi v prostor skupaj z nekaterimi drugimi.
Zatem stečem proti stranišču kakor me noge nesejo. Takrat pustim solzam, ki sem jih tako zadrževala, da oblikujejo svojo pot po licih.
Mirno stojim pred predavalnico in čakam na predavanje. Nenadoma mi telefon zacinglja in takoj odprem zaslon. Vidim ime Johnove univerze, postanem radovedna in zato odprem članek. Kot detektiv brskam med vrsticami, in takoj ko najdem ime bivšega fanta, popolnoma prebledim. Sploh me ne briga, zakaj je omenjen, v glavi mi odmeva le še njegove ime, zapisano v besedilu. John Hughes ... John Hughes .... John Hughes ...
"Isabella, koliko časa me boš še ignorirala?"
Stresem z glavo in odvrnem Stephanu, ki se nenadoma znajde pred mojim nosom. "Oh, tako mi je žal!" se zasmejem.
"Zakaj gledaš tako mrko in jezno?" me iz navala najrazličnejših čustev prebudi Stephan. "Si kaj takega videla?"
Začudeno ga pogledam, ko se zavem, da ne ve za to šokantno novico. "Res ne veš, kaj je bilo danes objavljeno?"
Moj fant se začudi, nato pa se zatopi v razmišljanje o mojih besedah. "Ničesar posebnega nisem našel." Povzdignem svoje obrvi. "No, v resnici sploh ne berem novic, raje ..."
"Preberi tole," hladno ukažem in mu prislonim svoj telefon z odprto spletno stranjo.
"Torej, zakaj bi bilo to zanimivo?" skomigne Stephan, ko po kratki minuti prebere novico. Njegov izraz na obrazu pa mi priča, da se mu zdi, kot da ne bi videl nič posebnega. "Saj ne maraš zgodovine, kajne?"
Hitro in zmerno neopazno zavijem z očmi. "Ne gre se za vsebino," skušam najti besede za obrazložitev, "gre se to, kdo je omenjen, Stephan! In to je John!"
Moj fant se zasmeje in pove: "Še kar te ne razumem."
Skoraj izgubim vso potrpljenje, ki ga še imam v sebi, in na široko razprem svoje zenice. "On je, Stephan! Iz vseh tisočih študentov zgodovine je prav moj bivši fant v novicah, ti res ni jasno?"
"Ne, ni mi," mrko odvrne Stephan, zatem pa se nekoliko zamisli. Ko se — vsaj tako sklepam — nečesa spomni, se mu temne oči navidezno povečajo. "Čakaj malo! Ali si slučajno ljubosumna nanj, ker je tako uspešen na svojem področju?"
Nekoliko se namrščim in odgovorim: "Seveda nisem, am ..."
"Potem pa vem, zakaj vse to!" me prekine in pri tem glasno vzklikne. "Sploh ga nisi prebolela, kajne? Zato kar naprej razmišljaš o njem."
Zavzdihnem in ga poskušam prepričati v nasprotno: "Stephan, saj sem ga že prebolela, povedala sem ti ..."
"No, zgleda da ne popolnoma, Isabella!" mi ponovno vskoči v besedo. "Ne moreva imeti resnega razmerja, če je vedno nekdo v ozadju. Preprosto tako ne gre."
Zadržim solzo, ki vneto želi priti na plano, in priznam: "Prav! Vsakič, ko sem bila s teboj, se je kar pojavil in v mislih mi je odmeval njegov glas." Stephan me pozorno posluša, a v njegovih karamelnih ne najdem empatije. "In zdaj ga ni več! Pravzaprav sem ga prebolela!"
"Če bi bilo to res, ne bi bila taka zaradi te neumne novice!"
Zmrdnem in zatem odvrnem: "Mar ni to normalna reakcija? Kdo pa ne bi bil tak na mojem mestu?"
Stephan se mi približa in tokrat ne začutim poleženja kot običajno. "Ne gre se za to! Gre se za to, da je očitno ves čas v ozadju."
"Ni tako, kot misliš," ga opozorim Ne posluša me.
"Tako ne bo več šlo naprej," nato izreče in me pusti brez besed. "Res ne bo šlo, Isabella," še ponovi povedano ter s hitrim korakom vstopi v prostor skupaj z nekaterimi drugimi.
Zatem stečem proti stranišču kakor me noge nesejo. Takrat pustim solzam, ki sem jih tako zadrževala, da oblikujejo svojo pot po licih.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Dobra zgodba.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
suuuuuper!!!!:heart_eyes:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
neverjetna zgodba:heart::heart::heart::heart::ok_hand::ok_hand:🤌🤌
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
yey! Neki se bo zgodil z Johnom pa Isabelo. pač stephan se mi pa tule zdi isti kot na začetku druge epizode. nevem nikol ga nism glih marala tak da sm zlo happy
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba. Komaj čakam naslednji del!
0
Moj odgovor:
Bolana
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
sooooooooooooooooooooooooooooo cute:hugging::hugging::kissing_heart::kissing_heart::heart_