PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 3. epizoda, 26. del
0
9. MAJ
Ravno ko se že odpravljam domov, dobim poziv k urednici študentskega časopisa, Elizabeth Williams.
"Naš bivši študent bo imel prireditev ob svojem vrhunskem dosežku," mi pove urednica, "in radi bi, da se udeležiš prireditve ter ga intervjujaš. Nič posebnega te ne prosimo, le nekaj splošnih vprašanj bi radi zahtevali od tebe."
"Ni problema," ji odvrnem. "Kdo pa sploh prihaja?"
Elizabeth si zatakne pramen pšeničnih las, ki ji je ušel iz tesnega čopa, za ušesa. "Čakaj, da pogledam," mi pove in iz predala vzame neko izredno debelo mapo. Po nekaj trenutkih mi končno odgovori na vprašanje: "John Hughes."
"Kdo prihaja?!" v vsem začudenjem vprašam. Preprosto ne morem verjeti njenim besedam. Ne, samo zdelo se mi je, da je pravkar izgovorila ime bivšega.
"Saj se poznata, mar ne? Vsaj tako si mi povedali in zato so izbrali tebe," se prav tako namršči Liz. "Oh, seveda," se ji čez trenutek nekaj posveti. "Razšla sta se! Hočeš, da ..."
"Ne, samo pusti, kakor je, Liz," jo prekinem. A kmalu mi postane žal, kajti če je ne bi zavrnila, bi se izognila tej čustveno zahtevni nalogi. Zdaj pa sem dobila to novo breme. Vidim, da je sreča na moji strani.
Odlomek iz romana Poslednji lord avtorice Isabelle Goodlay:
Za lorda Harringtona mlajšega nikdar ni bilo toliko žalosti, kot jo je bilo sedaj. Grofica Margaret, do katere sprva ni občutil globjih čustev, a so ta kmalu prišla na plano, ga je le izkoriščala. Hotela je premagati svojo prav tako pretkano sestro Sophie ter si priboriti preskrbljenost s Theodorom in seveda pozornost tistega Alexandra.
Theodore se s tem nikakor ni mogel sprijazniti. Ni mogel dojeti, kako lahko življenje pokaže svoji svetlo in temno plat v tako kratkem času. Nikakor si ni tudi mogel predstavljati, kako globoko je zakopana zvitost ženske, za katero je mislil, da je prava. In zaradi katere je razmišljal tudi o samomoru. Ima vendar sploh smisel živeti, ko pa ga vsi le izkoriščajo in se mu pretvarjajo? Ima?
Njegovo čustveno razdraženost je na stran potisnilo očetovo pismo, ki je prispelo nekaj dni zatem. Mladi plemič je bil nad tem izredno presenečen, kajti starec se nanj ni oziral, ko je bil na poti. *i*Kaj če se je kaj slabega zgodilo*i*, se je v navalu strahu spraševal Theodore in živčno odprl pismo, zavito v elegantno smaragdno ovojnico.
*i*Dragi Theodore!
Kot ti sem tudi sam izvedel za polomijo pri grofici Margaret, le da je meni v nasprotju s tabo pisal njen oče in povedal, da jo ne zanimaš več. Res ne vem, v kakšne igre sta se podajala, vendar sem zelo razočaran. Grofica je konec koncev iz odlične družine in ne vem, ali — poleg nas – obstaja še kakšna tako plemenita rodbina. Kakorkoli, te opcije ni več, zato sem ti ponovno našel novo, žal slabšo od prejšnje ...
Naslednjo soboto Patrick Dallinger pripravlja zabavo, na katero bova prišla oba. Tam pa bo tudi njegova hčerka Cornelia, ki jo skušaj nekako osvojiti in bodi ji čim bolj všečen, da se dokončno že enkrat poročiš in postaneš samostojen moški, kakor se spodobi.
Z lepimi pozdravi,
oče
P.S. Slišal sem, da je Cornelia Dallinger nekoliko posebnega izgleda, če se izrazim lepše. V praksi pa bi rekel, da ji lepota ni bila podarjena. Kakorkoli, bolezen ji dovoljuje potomce, tako da to ne bi smela biti pretirana skrb.*i*
Ravno ko se že odpravljam domov, dobim poziv k urednici študentskega časopisa, Elizabeth Williams.
"Naš bivši študent bo imel prireditev ob svojem vrhunskem dosežku," mi pove urednica, "in radi bi, da se udeležiš prireditve ter ga intervjujaš. Nič posebnega te ne prosimo, le nekaj splošnih vprašanj bi radi zahtevali od tebe."
"Ni problema," ji odvrnem. "Kdo pa sploh prihaja?"
Elizabeth si zatakne pramen pšeničnih las, ki ji je ušel iz tesnega čopa, za ušesa. "Čakaj, da pogledam," mi pove in iz predala vzame neko izredno debelo mapo. Po nekaj trenutkih mi končno odgovori na vprašanje: "John Hughes."
"Kdo prihaja?!" v vsem začudenjem vprašam. Preprosto ne morem verjeti njenim besedam. Ne, samo zdelo se mi je, da je pravkar izgovorila ime bivšega.
"Saj se poznata, mar ne? Vsaj tako si mi povedali in zato so izbrali tebe," se prav tako namršči Liz. "Oh, seveda," se ji čez trenutek nekaj posveti. "Razšla sta se! Hočeš, da ..."
"Ne, samo pusti, kakor je, Liz," jo prekinem. A kmalu mi postane žal, kajti če je ne bi zavrnila, bi se izognila tej čustveno zahtevni nalogi. Zdaj pa sem dobila to novo breme. Vidim, da je sreča na moji strani.
Odlomek iz romana Poslednji lord avtorice Isabelle Goodlay:
Za lorda Harringtona mlajšega nikdar ni bilo toliko žalosti, kot jo je bilo sedaj. Grofica Margaret, do katere sprva ni občutil globjih čustev, a so ta kmalu prišla na plano, ga je le izkoriščala. Hotela je premagati svojo prav tako pretkano sestro Sophie ter si priboriti preskrbljenost s Theodorom in seveda pozornost tistega Alexandra.
Theodore se s tem nikakor ni mogel sprijazniti. Ni mogel dojeti, kako lahko življenje pokaže svoji svetlo in temno plat v tako kratkem času. Nikakor si ni tudi mogel predstavljati, kako globoko je zakopana zvitost ženske, za katero je mislil, da je prava. In zaradi katere je razmišljal tudi o samomoru. Ima vendar sploh smisel živeti, ko pa ga vsi le izkoriščajo in se mu pretvarjajo? Ima?
Njegovo čustveno razdraženost je na stran potisnilo očetovo pismo, ki je prispelo nekaj dni zatem. Mladi plemič je bil nad tem izredno presenečen, kajti starec se nanj ni oziral, ko je bil na poti. *i*Kaj če se je kaj slabega zgodilo*i*, se je v navalu strahu spraševal Theodore in živčno odprl pismo, zavito v elegantno smaragdno ovojnico.
*i*Dragi Theodore!
Kot ti sem tudi sam izvedel za polomijo pri grofici Margaret, le da je meni v nasprotju s tabo pisal njen oče in povedal, da jo ne zanimaš več. Res ne vem, v kakšne igre sta se podajala, vendar sem zelo razočaran. Grofica je konec koncev iz odlične družine in ne vem, ali — poleg nas – obstaja še kakšna tako plemenita rodbina. Kakorkoli, te opcije ni več, zato sem ti ponovno našel novo, žal slabšo od prejšnje ...
Naslednjo soboto Patrick Dallinger pripravlja zabavo, na katero bova prišla oba. Tam pa bo tudi njegova hčerka Cornelia, ki jo skušaj nekako osvojiti in bodi ji čim bolj všečen, da se dokončno že enkrat poročiš in postaneš samostojen moški, kakor se spodobi.
Z lepimi pozdravi,
oče
P.S. Slišal sem, da je Cornelia Dallinger nekoliko posebnega izgleda, če se izrazim lepše. V praksi pa bi rekel, da ji lepota ni bila podarjena. Kakorkoli, bolezen ji dovoljuje potomce, tako da to ne bi smela biti pretirana skrb.*i*
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mešanica vsega možnega
Ojla,
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)
