PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 3. epizoda, 26. del
4
9. MAJ
Ravno ko se že odpravljam domov, dobim poziv k urednici študentskega časopisa, Elizabeth Williams.
"Naš bivši študent bo imel prireditev ob svojem vrhunskem dosežku," mi pove urednica, "in radi bi, da se udeležiš prireditve ter ga intervjujaš. Nič posebnega te ne prosimo, le nekaj splošnih vprašanj bi radi zahtevali od tebe."
"Ni problema," ji odvrnem. "Kdo pa sploh prihaja?"
Elizabeth si zatakne pramen pšeničnih las, ki ji je ušel iz tesnega čopa, za ušesa. "Čakaj, da pogledam," mi pove in iz predala vzame neko izredno debelo mapo. Po nekaj trenutkih mi končno odgovori na vprašanje: "John Hughes."
"Kdo prihaja?!" v vsem začudenjem vprašam. Preprosto ne morem verjeti njenim besedam. Ne, samo zdelo se mi je, da je pravkar izgovorila ime bivšega.
"Saj se poznata, mar ne? Vsaj tako si mi povedali in zato so izbrali tebe," se prav tako namršči Liz. "Oh, seveda," se ji čez trenutek nekaj posveti. "Razšla sta se! Hočeš, da ..."
"Ne, samo pusti, kakor je, Liz," jo prekinem. A kmalu mi postane žal, kajti če je ne bi zavrnila, bi se izognila tej čustveno zahtevni nalogi. Zdaj pa sem dobila to novo breme. Vidim, da je sreča na moji strani.
Odlomek iz romana Poslednji lord avtorice Isabelle Goodlay:
Za lorda Harringtona mlajšega nikdar ni bilo toliko žalosti, kot jo je bilo sedaj. Grofica Margaret, do katere sprva ni občutil globjih čustev, a so ta kmalu prišla na plano, ga je le izkoriščala. Hotela je premagati svojo prav tako pretkano sestro Sophie ter si priboriti preskrbljenost s Theodorom in seveda pozornost tistega Alexandra.
Theodore se s tem nikakor ni mogel sprijazniti. Ni mogel dojeti, kako lahko življenje pokaže svoji svetlo in temno plat v tako kratkem času. Nikakor si ni tudi mogel predstavljati, kako globoko je zakopana zvitost ženske, za katero je mislil, da je prava. In zaradi katere je razmišljal tudi o samomoru. Ima vendar sploh smisel živeti, ko pa ga vsi le izkoriščajo in se mu pretvarjajo? Ima?
Njegovo čustveno razdraženost je na stran potisnilo očetovo pismo, ki je prispelo nekaj dni zatem. Mladi plemič je bil nad tem izredno presenečen, kajti starec se nanj ni oziral, ko je bil na poti. *i*Kaj če se je kaj slabega zgodilo*i*, se je v navalu strahu spraševal Theodore in živčno odprl pismo, zavito v elegantno smaragdno ovojnico.
*i*Dragi Theodore!
Kot ti sem tudi sam izvedel za polomijo pri grofici Margaret, le da je meni v nasprotju s tabo pisal njen oče in povedal, da jo ne zanimaš več. Res ne vem, v kakšne igre sta se podajala, vendar sem zelo razočaran. Grofica je konec koncev iz odlične družine in ne vem, ali — poleg nas – obstaja še kakšna tako plemenita rodbina. Kakorkoli, te opcije ni več, zato sem ti ponovno našel novo, žal slabšo od prejšnje ...
Naslednjo soboto Patrick Dallinger pripravlja zabavo, na katero bova prišla oba. Tam pa bo tudi njegova hčerka Cornelia, ki jo skušaj nekako osvojiti in bodi ji čim bolj všečen, da se dokončno že enkrat poročiš in postaneš samostojen moški, kakor se spodobi.
Z lepimi pozdravi,
oče
P.S. Slišal sem, da je Cornelia Dallinger nekoliko posebnega izgleda, če se izrazim lepše. V praksi pa bi rekel, da ji lepota ni bila podarjena. Kakorkoli, bolezen ji dovoljuje potomce, tako da to ne bi smela biti pretirana skrb.*i*
Ravno ko se že odpravljam domov, dobim poziv k urednici študentskega časopisa, Elizabeth Williams.
"Naš bivši študent bo imel prireditev ob svojem vrhunskem dosežku," mi pove urednica, "in radi bi, da se udeležiš prireditve ter ga intervjujaš. Nič posebnega te ne prosimo, le nekaj splošnih vprašanj bi radi zahtevali od tebe."
"Ni problema," ji odvrnem. "Kdo pa sploh prihaja?"
Elizabeth si zatakne pramen pšeničnih las, ki ji je ušel iz tesnega čopa, za ušesa. "Čakaj, da pogledam," mi pove in iz predala vzame neko izredno debelo mapo. Po nekaj trenutkih mi končno odgovori na vprašanje: "John Hughes."
"Kdo prihaja?!" v vsem začudenjem vprašam. Preprosto ne morem verjeti njenim besedam. Ne, samo zdelo se mi je, da je pravkar izgovorila ime bivšega.
"Saj se poznata, mar ne? Vsaj tako si mi povedali in zato so izbrali tebe," se prav tako namršči Liz. "Oh, seveda," se ji čez trenutek nekaj posveti. "Razšla sta se! Hočeš, da ..."
"Ne, samo pusti, kakor je, Liz," jo prekinem. A kmalu mi postane žal, kajti če je ne bi zavrnila, bi se izognila tej čustveno zahtevni nalogi. Zdaj pa sem dobila to novo breme. Vidim, da je sreča na moji strani.
Odlomek iz romana Poslednji lord avtorice Isabelle Goodlay:
Za lorda Harringtona mlajšega nikdar ni bilo toliko žalosti, kot jo je bilo sedaj. Grofica Margaret, do katere sprva ni občutil globjih čustev, a so ta kmalu prišla na plano, ga je le izkoriščala. Hotela je premagati svojo prav tako pretkano sestro Sophie ter si priboriti preskrbljenost s Theodorom in seveda pozornost tistega Alexandra.
Theodore se s tem nikakor ni mogel sprijazniti. Ni mogel dojeti, kako lahko življenje pokaže svoji svetlo in temno plat v tako kratkem času. Nikakor si ni tudi mogel predstavljati, kako globoko je zakopana zvitost ženske, za katero je mislil, da je prava. In zaradi katere je razmišljal tudi o samomoru. Ima vendar sploh smisel živeti, ko pa ga vsi le izkoriščajo in se mu pretvarjajo? Ima?
Njegovo čustveno razdraženost je na stran potisnilo očetovo pismo, ki je prispelo nekaj dni zatem. Mladi plemič je bil nad tem izredno presenečen, kajti starec se nanj ni oziral, ko je bil na poti. *i*Kaj če se je kaj slabega zgodilo*i*, se je v navalu strahu spraševal Theodore in živčno odprl pismo, zavito v elegantno smaragdno ovojnico.
*i*Dragi Theodore!
Kot ti sem tudi sam izvedel za polomijo pri grofici Margaret, le da je meni v nasprotju s tabo pisal njen oče in povedal, da jo ne zanimaš več. Res ne vem, v kakšne igre sta se podajala, vendar sem zelo razočaran. Grofica je konec koncev iz odlične družine in ne vem, ali — poleg nas – obstaja še kakšna tako plemenita rodbina. Kakorkoli, te opcije ni več, zato sem ti ponovno našel novo, žal slabšo od prejšnje ...
Naslednjo soboto Patrick Dallinger pripravlja zabavo, na katero bova prišla oba. Tam pa bo tudi njegova hčerka Cornelia, ki jo skušaj nekako osvojiti in bodi ji čim bolj všečen, da se dokončno že enkrat poročiš in postaneš samostojen moški, kakor se spodobi.
Z lepimi pozdravi,
oče
P.S. Slišal sem, da je Cornelia Dallinger nekoliko posebnega izgleda, če se izrazim lepše. V praksi pa bi rekel, da ji lepota ni bila podarjena. Kakorkoli, bolezen ji dovoljuje potomce, tako da to ne bi smela biti pretirana skrb.*i*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vav. Napisala si zgodbo v zgodbi.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
jupi Isabella se bo ''soočla'' s svojim strahom. komi čakam na intervijujček! pa ta odlomek je tudi the best! komi čakam na naslednji del:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
