11. MAJ
Videti svojega bivšega nikoli ni ravno nekaj, pri čemer bi užival, posebej če sva v istem prostoru. Isto je tudi pri meni. Ves čas se sprašujem, ali je že ugotovil, kje sedim. To ni ravno stvar, ki sem si jo zaželela.
Problem pa je v tem, da se ne morem zamotiti s poslušanjem njegovega govora. Žal mi je, ampak razpad staroameriških ljudstev s strani evropskih osvajalcev me pač ne navdušuje. Za intervju pa bom morala nekaj o tem le raziskati. Ali pa bi mi morda on povedal toliko o tem, da mi ne bo treba dodatno raziskati. Da, zagotovo bo tako.
Oh, seveda, intervju! Kako bom prišla do njega in ga vprašala pripravljena vprašanja? No, za zdaj je to vprašanje brez odgovora.
*
"Oh, živjo, ljubica!" me nagovori znani ženski glas, ko stopim iz stranišča, v katerem odmeva nekaj britanskega naglasa. Kdo je to?
Obrnem se in pred seboj zagledam visoko žensko z dolgimi ravnimi rjavimi lasmi, ki nosi elegantno vijolično obleko. Seveda, to je Johnova mama. O bog, bi lahko naletela na kaj slabšega? Vendar glede na to, da me je tako vedro pozdravila, dvomim, da ve, kaj se je zgodilo med mano in njenim sinom. Vsaj tako mislim.
"Dober dan, gospa Hughes," jo ozdravim, si obrišem roke s papirnato brisačko in ji podam priliznjen ter povsem neiskren nasmešek.
"Si sploh videla Johna?" me nenadoma vpraša in na srečo sem takrat obrnjena stran od nje. Nočem namreč, da vidi moj pretreseni obraz zaradi omembe njegovega imena. A očitno ji ni treba videti mojega izraza, kajti kmalu stopi k meni in mi reče: "Pojdi z mano, Isabella, ravno k njemu sem namenjena. Prepričana sem, da gostje sami ne morete priti do zaodrja, se ti ne zdi?"
Brez da bi počakala na moj odziv že odideva po mračnem drobnem hodniku. Naenkrat zavijeva na levo in se skoraj zaletiva na vrata z napisom *i*Zaodrje*i*. Gospa Hughes jih odpre, in ko vstopiva, ga pred seboj zagledam — mojega bivšega.
Res je, da sem ga srečala pred štirimi dnevi, vendar še vseeno se zdi, kot da sva se nazadnje videla pred leti. Ne vem točno, zakaj, verjetno zaradi svečanih oblačil, v katerih je bil nazadnje na maturantskem plesu. Zamišljene sinje oči, ravni in skrbno urejeni rjavi lasje ter sloka postava — to mi je vse že znano. Edino, česar nisem opazila niti zadnjič, ampak šele zdaj, pa so njegove poteze. Delujejo mi kajti nekoliko bolj odrasle.
"Brez skrbi, pustila vaju bom sama," se nama nasmehne njegova mama in s skrivnostnim nasmehom na obrazu zapusti sobo.
Nekaj sekund se oba le nepremično gledava in zgleda, kot da oba iščeva primerne besede. Na koncu jih prva najdem jaz: "No, urednica šolskega časopisa me je prosila, naj te intervjuvam kot bivšega študenta Kolumbijske fakultete in ...".
"Za to bo še čas, poleg tega imam vprašanj za danes kar dovolj," me ostro prekine. Začudeno ga pogledam. "Raje bi se pogovoril s teboj o naju, Isabella, kljub temu da vem, da nisi nad tem navdušena."
"Em, res se mi mudi," ga skušam prepričati, a pri tem nisem uspešna. "Ne bi raje ..."
Takrat se zgodi. Tako sem bila zatopljena v to, kako ga bom zavrnila, da sploh nisem opazila, kako se razdalja med nama čedalje manjša. Tako me zdaj poljublja. Ne, morem se umakniti ali pa ga nekako ustaviti! A nekaj me ovira. Pa ne to, da bi me tako tesno držal za vrat, da bi bila neločljiva, roke ima namreč ob sebi. Nekaj drugega je, neka sila naju drži skupaj in zaradi česar se ne morem ločiti od njega. Ampak moram prenehati, kajne? Konec koncev nisem samska ...
"Dovolj je," izrečem, kolikor mi pač to glasilke dovolijo pri poljubu. Na mojo srečo ga uspem presenetiti, tako da upošteva mojo željo in znajdeva se na primerni razdalji.
Takrat izkoristim trenutek njegove nepozornosti in se počasi pomaknem proti vratom. "V četrtek ob enih bodi pred mojim blokom. Čim prej moram sestaviti intervju s tabo," še dodam, nato pa smuknem skozi vrata.
Lp,
dekle iz smetnjaka