28. MAJ
*i*Isabella*i*: Potrebujem te, prosim priklopi se čim prej!
*i*John*i*: Da, kaj je narobe? Kaj se je zgodilo?
*i*Isabella*i*: Pred tremi dnevi sem govorila z Jane, saj veš, da bi se pogovorili in morda celo stkali nazaj prijateljstvo, kakršno sva ga ....
*i*John*i*:Skregani sta?
*i*Isabella*i*: Tako je, ko sva se midva razšla, sva se tudi midve. Kakorkoli, ni se preveč dobro končalo, vendar še vedno želim, da bi spremenila mnenje, veš. Zato te tudi potrebujem, ker sama ne vem, kaj storiti.
*i*John*i*: Saj je logično. Le ponovno se pogovori z njo.
*i*Isabella*i*: Ne vem točno že, kje živi ...
*i*John*i*: Jaz pa vem, moj sošolec je njen fant in enkrat je omenil, kje živi —na Deveti aveniji.
*i*Isabella*i*: Ljubim te! Hvala!

V tem istem trenutku ugasnem telefon in ga položim v drobno torbico, zatem pa stare hlače zamenjam za navadne oprijete črne kavbojke. Tedaj se odpravim na že znano newyorške ulice vse do Jane.
Hodim približno petnajst minut — nikdar si nisem mislila, da je v tako kratkem času zmožno telo vpiti toliko sončne toplote —, ko prispem do Janinega bloka. Najdem njeno stanovanje in pozvonim. Zdaj je čas.
Nenadoma se pred menoj pojavi Jane, oblečena precej neobičajno, če je to primerna beseda. Nosi namreč pariško modro plisirano krilo, pod katero so opazni drobne balerinke v nežni rožnati barvi. Preko trupa ji visi do potankosti zlikana bluza s kratkimi rokavi v istem barvnem odtenku kot obuvalo. Po obrazu pa ima polno make-upa, njeni vranje črni lasje pa so speti v ohlapno figo. Čemu tako fina obleka, da jaz v svojih oprijetih kavbojkah in preprostem topu zgledam kot brezdomka? Se kam odpravlja?
"Oh, ti si, če me res nujno potrebuješ, pohiti, čez pol ure grem z nekom nekam," ... ozre se proti moji preprosti odpravi ... "kamor ti verjetno ne bi nikoli šla," mi hladno odgovori na vprašanje.
Ne zmenim se za njene okrutne besede, čeprav me zabolijo, in odvrnem: "Nujno se morava pogovoriti."
Sošolka me ponovno ocenjujoče pogleda od glave do pete, kot bi komaj gledala moja oblačila, in izreče: "Stavim, da si želiš vrniti najino prijateljstvo, Isabella."
"Pravzaprav sem zato tukaj," priznam in Jane mi že skoraj zapre vrata pred nosom, a jo zadnji hip primem za rokav. "Prosim, Jane, vem, da sem naredila mnogo neodpustljivih napak," ji rečem, a se zavedam, da govorim laži, da bi jo pridobila na svojo stran.
"Ampak navsezadnje ti ni žal za to, kar si storila ..."
"Seveda mi je žal, Jane!" s šibkim glasom skušam ubesediti moja zbita čustva.
"To ni opravičilo, in to tudi sama predobro veš," mi ponovno s svojim vzvišenim glasom pove.
"Mogoče ne, konec koncev pa to ne more biti razlog, zakaj se ne želiš družiti z menoj."
"Poleg tega sem ti že povedala, da se s tabo nimam niti najmanjšega namena družiti," razloži, nato pa z osornim tonom pove: "In nauči se že, kako se oblači." Ko to izreče, hladnokrvno zapre vrata.
Kar je čudno, je to, da se sploh ne počutim slabo, kljub temu da sem si predstavljala, da mi bo ob takem scenariju šlo na jok. Ni to normalno? Ni običajno, da si žalost, ko nekaj izgubiš? Ali pač ne?
Nenadoma me končno prešine. Res je, izgubila sem prijateljico. Venndar je bila sploh prava? Ne. To mora biti razlog.
Lp,
dekle iz smetnjaka