3. JUNIJ
Vse sem poskusila. Vse sem storila, kar sem lahko, da bi dobila Johna nazaj.
Včeraj popoldne sem mu napisala sporočilo. Nisem dolgovezila, saj se mi je zdelo, da bo vedel, kam merim. A na moj kratki *i*oprosti*i* ni odgovoril. A to je bil šele začetek.
Danes sem mu pred geografijo - kjer za čuda še sediva skupaj - napisala, če se lahko pogovoriva. Čez minuto dobim samolepilni listek nazaj na mizo. Zagledam besedo ne, zapisano z velikimi tiskanimi črkami. Poskusim znova in mu napišem velik klicaj. *i*Rekel sem ti, da ti ne morem to odpustiti*i*, dobim v odgovor.
Prekleto, si rečem. Kaj naj naredim? Ga vprašam?
"John, prosim ...," rečem, a me prekine zvonec in prihod učitelja.
"Povedal sem ti, Isabella," hitro reče, nato pa skupaj z ostalimi pozdravi učitelja.
A še kar se nisem vdala. Sklepala sem namreč, da se mu bom zdela tako zoprna, da se bo privolil. Ampak ko sem mu pred uro napisala niz sporočil o tem, nisem prejela odgovora.
Sploh ne bom več poskušala. Sprejela bom dejstvo, da ni več del mojega življenja. Ne, kaj sem napisala?! Ne, tega ne bom sprejela! No, tudi če je resnica.
Lp, dekle iz smetnjaka