7. AVGUST
V redu, zmorem to. Če sem uspela napisati že toliko strani na Word, kot sem jih, potem bo to mala malica. Ali pač ne? Kakorkoli, začeti moram.

Zadnji odlomek iz romana Poslednji lord:
"Moj oče me kliče," je povedal Theodore Corneliji, ki je bila še vedno vzhičena od poljuba. "Skrij se za drevesa, jaz pa bom kmalu nazaj."
"Ljubim te, Theo," se mu je po tem izpovedalo dekle, mladenič pa se je v hitri hoji odpravil proti notranjosti družinskega dvorca.
V dnevni sobi ga je čakal oče. Ta je bil videti precej utrujen, kajti na svojem starem naslonjaču je bil dobesedno zleknjen skupaj s cigaro. Ko je zagledal sina, je preprosto odvrgel nikotin ter vstal.
"Zdaj pa imam dovolj tega," je z jeznim tonom vzkliknil in njegove žadaste zenice so se razširile, medtem ko se je bližal Theu. "Naročil sem ti enkrat, a ni nič iz tega! Nič!"
"Kaj za vraga govorite, oče?" je vprašal Theodore.
"O tisti ... Corneliji," je z gnusom v glasu odgovoril oče. Theo se je moral zadržati, da ni stopil do njega in ga udaril, toliko sovraštva je bilo v njem. "Z njo se ne dobivaš, kolikokrat še?!"
"Ne, še se bom dobival z njo, ker sem sit tega, da moram delati vse po tvoje!" je zakričal Theodore, a kmalu je utihnil. Zavedal se je, da ne bi smel kričati na očeta, kaj šele tikati. Vendar moral je spraviti iz sebe vso to bolečino, ki je bila pretežka, da bi jo skrival.
Medtem ko je razmišljal o svojih napakah, je do njega prišel že star lord Harrington in mu zadal močno klofuto, da se mu je celo lice obarvalo v rdečo. Theo bi najraje zakričal od bolečine, ki ga je zadela. Trenutek kasneje se je spomnil, da je pri očetu najbolje biti tiho, in tako tudi ostal.
"Nočem te več videti s tistim gnusom od dekleta, ki je verjetno tako neumna kot ti," je zdaj bolj umirjeno naročil oče, sin pa je pritrdilno pokimal z glavo. "Dobro," je dodal starec, si popravil kravato in odšel.
Theodore je zaobljubo prekršil takoj, ko jo je dal, namreč mladenič je hitro stekel ven, k svoji ljubezni. Ta ga je zvesto čakala za drevesi, kot sta se dogovorila, in ga občudujoče opazovala. Vendar njen pogled se je ob njegovem žalostnem izrazu na obrazu se je spremenil. Vedela je, da je nekaj narobe.
"Theo ..., kaj se je zgodilo?" ga je s strahom v glasu vprašala.
"Konec je," je z le dvema besedama izpovedal bolečino, ki mu je kot nož rezala v njegovo šibko srce. "Ne smeva se več dobivati in že zdaj zelo tvegam očetov bes. Konec pa je tudi z menoj."
Cornelia je sama pri sebi ob njegovem zadnjem stavku zaznala nemogoč strah za njenega dragega. "Vem, kaj misliš ..., ampak odženi si to iz glave. Zame, prosim."
Theodore si je vzel nekaj sekund za razmislek, zatem pa je odvrnil: "Ne bom." To je bila laž.
*
Starec se je ozrl proti svojemu sinu in položil rokavico na krvavo srajco, in sicer na mesto srca. Nekaj sekund je ohranil roko na istem mestu, dokler ni ugotovil, da upanja preprosto ni več. *i*Ampak to ne more biti res*i*, si je mislil stari lord. Takoj je kajti pomislil na zanj grozljivo dejstvo — če je umrl Theodore, ni več nikogar v družini. Z njim bo torej ta predragocena rodbina izginila in ostala le del zgodovine, nič več ... Ves ta prestiž, ki so ga gradili skozi več stoletij ... Vse je zaman ....
"To se ne dogaja!" je ponovil lord Harrington, zdaj resnično jezno, in pustil, da so mu solze padale po licih.
Ni pa se zavedal, da je izgubil tudi sina samega, kar je pravzaprav še bolj pomembno kot izguba rodbine. In za vse je kriv prav on, ker v človeški družbi velja načelo, da besede več štejejo kot dejanja.