19. MAJ (DVE LETI KASNEJE)
Sama stojim pod nočnim nebom in gledam svetlikajoče se zvezde. Zraven si še popravljam svetlo modro krilo, ki sem jo več stoletij iskala ravno za ta maturantski ples.
Iz daljave zaslišim Johnove korake. Približam se, a na njem ne vidim nobene razlike kot prej. Še kar je oblečen v elegantna moško obleko z metuljčkom, v kateri je z mano plesal pred nekaj urami. Moram priznati, da ga tako lepega še nisem videla. S tem potrjujem mit, da naj bi bili fantje na maturantskem plesu najlepši.
"Smem dobiti ta ples, vaša lepota?" me vpraša s pesniškim pridihom, se nekoliko skloni in iztegne desno roko.
Zasmejem se, nato pa mu podam roko in odvrnem: "Seveda, princ na belem konju."
John me prime za boke, jaz pa ga primem za ramena in počasi se zibljeva v dunajskem ter nato še v angleškem valčku. Pleševa v tišini in najino občinstvo so le zvezde.
"Tako elegantno pa še nikoli niste plesali, princ John," izrečem.
"Tudi ne elegantno znam plesati, princesa Isabella. Naj vam pokažem," odvrne in me divje zavrti.
Nekaj trenutkov se smejeva drug drugemu, nato pa se najina obraza počasi zresnita. John stegne roko in mi zatekne temen pramen za ušesa, pri čemer me pobaža po licih. Občutek njegovih prstov na moji koži je zares božanski.
Ko odmakne roke, si zreva drug drugemu v oči. Oddaljena sva manj kot centimeter in po telesu začutim mravljince. Samo nekaj sekund zatem se mu nevedoč, kaj delam, še bolj približam. Zaprem oči skupaj z njim in najine ustnice se srečajo. Poljub je nežen, počasen, romantičen. Tako kot se za prvi poljub spodobi.
"Ljubim te, Isabella," mi reče, ko prenehava s poljubljanjem.
"Ljubim te, John," odvrnem, vsa iz sebe, da sem končno slišala te dvi besedi.
Nato se najina jezika zopet srečata. In zopet. In zopet. Gledajo naju le zvezde.