Tudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 46. del
4
12. AVGUST
To poletje je bilo eno najboljših do sedaj. Pa ne zato, ker sem dopolnila osemnajst let. Ne, v mislih imam zmenke z Johnom. Bilo je čudovito. Skoraj vsak dan sva bila nekje in Alex je že dejal, da sploh več ne živim v naši hiši. Ampak življenje je treba uživati, kajne?
"Isabella, John je prisel! Imaš vse, kar rabiš, v kovčku?" zaslišim Franka iz kuhinje.
Danes z Johnom letim v New York na univerzo Columbia. Jaz bom tam študirala geografijo, John pa - seveda - zgodovino. Študij v tujini je zame velik prelom v življenju, saj nikoli nisem bila sama tako daleč od doma. A misel na študij skupaj z Johnom je bila res briljantna. Sicer bom pogrešala Franka in Alexa, s katerim sva se sedaj res povezavala, a obljubila sem jima, da bom pisala vsak teden.
"Vse imam, prihajam dol!" zakličem, ko dodam še fotoaparat. Brez njega pa res ne morem iti v mesto, ki nikoli ne spi.
Zadnjič si počesem svoje dolge rjave lase, nato pa nesem kovček po stopnicah do vhodnih vrat. Zagledam Johna, ki stoji pred svojo *i*Toyoto*i*, in še Franka z Alexom.
"Podaj mi kovček, Isabella. Dal ga bom v prtljažnik," prijazno reče John in podam mu moj velik kovček.
Medtem ko John hodi do prtljažnika, me Frank prime za ramo. "Pogrešala te bova," mi pove.
"Za božič bom že doma," ga razvedrim in ga objamem.
"Kaj pa jaz?"
Obrnem se in zagledam Alexa, ki me gleda z otožnimi zelenimi očmi. "Tudi ti dobiš objem," mu odvrnem in še njega objamem.
"Adijo Frank, Alex," še rečem in stopim k Johnu. "Res obljubim, da vama bom pisala vsak teden."
"Če ne boš pisala, ne boš dobila božičnega darila da veš!" se nasmeje Alex, jaz pa se mu nasmehnem nazaj. V New Yorku ne bom obdana z njegovimi šalami.
John sede na voznikov sedež, jaz pa se usedem zraven njega ter odprem okno. Ko John pritisne na plin, pomaham Franku in Alexu ter zavpijem: "Adijo, pogrešala vaju bom!"
Ko ne slišim več njunih vzkrikov, se ozrem proti Johnu. "Tako se veselim. Ne bi mogli biti bolje."
"Res ne bi moglo biti," mi odgovori in zavije na sosednjo ulico.
Jaz pa ga le poljubim na lice in se nasmehnem. Končno se mi odpira novo, srečnejše poglavje.
Lp, najsrečnejše dekle na svetu
To poletje je bilo eno najboljših do sedaj. Pa ne zato, ker sem dopolnila osemnajst let. Ne, v mislih imam zmenke z Johnom. Bilo je čudovito. Skoraj vsak dan sva bila nekje in Alex je že dejal, da sploh več ne živim v naši hiši. Ampak življenje je treba uživati, kajne?
"Isabella, John je prisel! Imaš vse, kar rabiš, v kovčku?" zaslišim Franka iz kuhinje.
Danes z Johnom letim v New York na univerzo Columbia. Jaz bom tam študirala geografijo, John pa - seveda - zgodovino. Študij v tujini je zame velik prelom v življenju, saj nikoli nisem bila sama tako daleč od doma. A misel na študij skupaj z Johnom je bila res briljantna. Sicer bom pogrešala Franka in Alexa, s katerim sva se sedaj res povezavala, a obljubila sem jima, da bom pisala vsak teden.
"Vse imam, prihajam dol!" zakličem, ko dodam še fotoaparat. Brez njega pa res ne morem iti v mesto, ki nikoli ne spi.
Zadnjič si počesem svoje dolge rjave lase, nato pa nesem kovček po stopnicah do vhodnih vrat. Zagledam Johna, ki stoji pred svojo *i*Toyoto*i*, in še Franka z Alexom.
"Podaj mi kovček, Isabella. Dal ga bom v prtljažnik," prijazno reče John in podam mu moj velik kovček.
Medtem ko John hodi do prtljažnika, me Frank prime za ramo. "Pogrešala te bova," mi pove.
"Za božič bom že doma," ga razvedrim in ga objamem.
"Kaj pa jaz?"
Obrnem se in zagledam Alexa, ki me gleda z otožnimi zelenimi očmi. "Tudi ti dobiš objem," mu odvrnem in še njega objamem.
"Adijo Frank, Alex," še rečem in stopim k Johnu. "Res obljubim, da vama bom pisala vsak teden."
"Če ne boš pisala, ne boš dobila božičnega darila da veš!" se nasmeje Alex, jaz pa se mu nasmehnem nazaj. V New Yorku ne bom obdana z njegovimi šalami.
John sede na voznikov sedež, jaz pa se usedem zraven njega ter odprem okno. Ko John pritisne na plin, pomaham Franku in Alexu ter zavpijem: "Adijo, pogrešala vaju bom!"
Ko ne slišim več njunih vzkrikov, se ozrem proti Johnu. "Tako se veselim. Ne bi mogli biti bolje."
"Res ne bi moglo biti," mi odgovori in zavije na sosednjo ulico.
Jaz pa ga le poljubim na lice in se nasmehnem. Končno se mi odpira novo, srečnejše poglavje.
Lp, najsrečnejše dekle na svetu
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Obožujem to zgodbo! Tako lepo se je vse popravilo! :heart::heart::heart:
Lp,
Ravenclawgirl
Lp,
Ravenclawgirl
0
Ni zakaj! Moje življenje so polepšale tvoje zgodbe. Vsak drugi dan sem se imela nečesa veseliti, pa najsi je bil dan še tako slab.
Lp,
Ravy
Lp,
Ravy
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
awwww koncnooo
0
Moj odgovor:
Nea
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Grda js
sem ful mejhna pa ful suha. sme grda ker mam ful baby face. noge so k ene palčke, roke pa tut. in ker se bliža poletje pa topki pa to js pa z grdim in suhim trebuhom, h se mi vidjo zgodi že mal rebra. sem gensko in KAO bom enkrat normalna. nikoli! nimam še prsi, grd trrbuh... AHHHHHHHHH!!! in to me jezi. in zdej bi js rada nrdila neki zase. nemorem nrdit si neke vaje k bom zrasla, pa mela normalne roke k neboje tok suhcane pa noge. pač GRDA SEMM! pa ne me tolažit JA LEPA SI ne nisem okej? to je teb lahko rect k si normalno visoka, imaš body tea pa s eneke lepe lase. js pa grde pa redke. pač ZAKJ?! in rada bi si nrdila nek glow up, kjer bom imela body tea, in mi nebojo skos govoril A TI SPLOH KEJ JEŠ? pač ja jem!! okej? in noben me nebo tok razumel. še zdravniki ne!
in sploh nevem če loh si nrdim kej tazga ker sem enostavno presuha pa pregrda. če mate ksn nasvet, povej sam plis NEREČ DA SM LEPA! NE RECI, PLIS!
in sploh nevem če loh si nrdim kej tazga ker sem enostavno presuha pa pregrda. če mate ksn nasvet, povej sam plis NEREČ DA SM LEPA! NE RECI, PLIS!



Pisalnica