Hej!
Bereš mojo zgodbo Ujeta v ledu. Upam, da ti bo všeč. Ne pozabi seveda povedati svojega mnenja v komentarjih. Vsaka kritika mi bo prav prišla. Tako bom lahko postala boljša v pisanju.
++++++++++++++++++++++++++++++++
Ljudje pogosto iščejo nov začetek. Velikokrat hočejo zbežati od nasilja ali revščine. Nekaterim je to uspelo. Meni upam, da bo. Odločitev za odhod iz tega kraja teme je bila potrebna Iz navdušenke nad rastlinami in vrtnarjenjem sem postala nesamozavestna vreča žalosti. Zeleno barvo je po večini zamenjala črnina. Moje počutje je bilo podobno tej barvi. Ne morem zapustiti hiše. Preprosto ne morem. Ne potem, kar so mi storili. Kako sem prišla do tja? Kaj se mi je zgodilo? Pojdimo lepo po vrsti. Vse se je začelo sončnega poletnega dne v juniju, ko sem z zelenjem obdano mesto Kranj zamenjala za vedno deževni London. Nisem hotela iti, a sem morala. >>Všeč ti bo.<< je dejala mama ob mojem glasnem protestiranju. Želela sem končati osnovko na šoli na kateri sem začela. Ni me zanimalo kako bogati bova zaradi njene nove službe. Malo me je vseeno mikalo velemesto in njegove znamenitosti. Predstavljala sem kako grem vsak dan po pouku do Hyde parka in na rdeči karirasti odeji s prijatelji jem sendviče in se imam fino. Ob mamini odsotnosti sem se navdušeno pripravljala in kaj kmalu pozabila na jezo. Živo sem si domišljala popoldansko pitje čaja v čajnici in občudovala spletne fotografije najbolj znane Botanice. Na svojem koledarju sem si označila s krogom datum, ki bo zagotovo spremenil moje življenje.