"Kako naj ti pokažem svoje srčne brazgotine, če me pa niti pogledati nočeš?!? sem se drla tam sredi doma za osirotene otroke.
"Pusti, da ti razložim!!"sem vpila na ves gles.
Ozrel se je okoli in mi na uho zamrmral:"Vsi naju gledajo.Nehaj vpiti.Tukaj na leto iz tega zavoda odide čez 200 otrok.Komu bo mar če bom živel pod mostom?"
Nisem vedela kaj bi mu rekla pa sem ostala samo tiho.
"Zbogom." je rekel
"Kam greš?" sem ga vprašala.
"Bežim pred vojno.Z tovorniško ladjo bom odšel na Zacajske otoke.Tam bom pač klošaril.To delamo vse sirote.Tudi ti si sirota, veš. Sirotišnica je začasno.Biti sirota je pa za večno." je rekel in se odpralil iz zavoda.Takrat sem ga zadnjič videla.
"Zbogom!" sem zakričala za njim.
Obrnil se je.
"Zbogom!!" je zakričal tudi on in mi pomahal.
"Aja, pa ne pozabi!!Hvala za vse!!" sem še zakričala.
Nato je odšel in zadnjič sem ga videla.
"Jaz nisem sirota.Imam starše samo, da nevem kdo so." sem zamrmrala sama sebi v brado.

SE NADALJUJE