»Misliš, da bomo razstrelili Zemljo, ali kaj? Kakšna izdajalka neki! Tu ne gre za nobeno nevarno zadevo in jaz osebno nisem naredila nič. Ne razumem, kaj je zdaj narobe.« Logiko je proti njej pomignil z glavo. »Morda si zato, ker naj bi bila tajna agentka, pa se v resnici družiš z ljudmi, kot je na primer Ecru. A to me v resnici sploh ne moti- moti me le dejstvo, da me bo odpeljala neznano kam. In ti,« s prstom je pomignil nanjo »si zraven. Veš, ni mi všeč, kadar se kdo z mano igra `ugrabitelje´. Ne, sploh ne.« Neopazno je stopil bližje pilotski kabini. Ozrl se je po prostoru in iskal nekaj… nekaj… praktičnega. Za hiter napad. Morda metlo ali nekaj podobnega. Da bi zamotil Fuchsio je še naprej blebetal: »Poleg tega, zakaj bi me rešila? A? Zakaj ravno ti izbereš ravno mene? Pa tudi kaj beseda `rešiti´ sploh pomeni v tem kontekstu? In kako, zaboga, naj ti zaupam? Saj te niti dobro ne poznam!« Fuchsia je ravno odprla usta, da bi mu nekaj odgovorila, tedaj pa so se odprla vrata pilotske kabine. Ven je stopila arheologinja Ecru. Bila je oblečena v trpežne pohodniške hlače, platneno srajco, njene kot oglje črne lase pa je pokrival klobuk. Valovi las so ji padali do ramen, smaragdno zelene oči pa je imela uperjene naravnost v Logika. Nato je obrnila glavo proti agentki. »Kaj se dogaja, Fuchsia?« »Kaj pa bi se moralo zgoditi? Samo tega človeka sem morala pregledati, sumila sem, da ima v notranjem žepu orožje. Pa ga ni imel. No, tako, ti bedni črv, lahko greš nazaj na svoj sedež… In brez neumnosti!« To je Fuchsia rekla tako zelo samozavestno, da je za trenutek še sama sebi nasedla na to laž. In upala je, da bo tako tudi z Ecru. »No,« je po kratkem premoru rekla Logiku, »kaj torej še čakaš? Zmigaj se nazaj, saj si slišal agentko!« On ji je pokimal in se napotil proti potniškemu delu letala. Ko ga ugrabiteljici nista več videli, se je skril med metle in čistila. Na vso moč je vlekel na ušesa. »Ti.« je začela arheologinja. »Ali poznaš tega človeka?« Fuchsia si je skrivaj obrisala pot. »Ne, zakaj sprašuješ?« »Jaz ga.« Agentka je pogoltnila. »Le, da ne morem verjeti, kako je možno, da se je znašel na tem letalu. Na mojem letalu. Neverjetna zgodba…« Zmajala je z glavo. »Zakaj pa?« je pazljivo vprašala Fuchsia. »No… ne poznam ga ravno osebno, a vem, da ga potrebujem, če hočem do konca izpeljati moj načrt. On ve nekaj ključnih informacij, ki jih jaz ne. A jih potrebujem. Morda se sprašuješ, zakaj ga kar takoj ne izprašam, a te informacije mi bodo prišle prav le, pri starodavnih ruševinah. Zato se nam tja tako mudi…« »Kaj pa je tam tako zelo mikavnega? Neznanske vrednosti zlata ali…?« »Ne. To me ne bi tako zelo vleklo tja. Tam preti neznanska nevarnost in…« »Ja, to razumem, a kaj te tako vleče tja?« »Kaj pa tebi to mar?«, je zaključila Ecru. Logiko pa je, tiho kakor miška otrpnil. »Tistega fanta potrebujem še za nekaj drugega.«, se je spomnila arheologinja, v tistem pa je nek glas zaklical: »Ecru! Hitro pridi sem! Ali smo v pravi smeri?« Ecru se je obrnila in Fuchsii ni namenila niti pogleda več. Logiko je zatrdno sklenil, da pobegne še isti dan. Pobegnil bo ponoči.