2. POGLAVJE

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
《Ljudje, ki si ne zapomnijo preteklosti, so obsojeni, da jo ponavljajo. (Gorge de Saqupunum) 》
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°

Nisem mogla verjeti svojim očem. Znašla sem se osemnajst let nazaj v majhni sobici, zraven mene je mirno sedel fant z lepimi modrimi očmi.
Zdel se mi je prijeten, želela sem se igrati z njim. Tudi on se je želel, a neka nevidna sila me je opomnila, da tukaj nisem zaželena in da je bolje da se brzdam.
Velikokrat sem zaradi tega jokala, ampak danes nisem. Skozi okno so kukali žarki, ki so me nežno objeli. Fantek pa je bil v senci. Zasmilil se je hotela sem, da tudi on opazi to toplino.
Žarke sem premaknila k njemu. Nisem točno razumela kako se je to zgodilo, a mi je uspelo. Fant je zaznal, kaj sem storila in me pogledal. V njegovih očeh nisem opazila strahu, tako kot pri...? Ne spomnim se kom, a saj ni pomembno.
Nasmehnil se mi je in vrnila sem nasmeh.
Ko sem ga takole zagledala se nisem zavedala, da sem sama ostala v senci. Počasi so se mi približevale a jaz se nisem zmenila za njih. Zame je bil on glavni, takole je svetil v zlatem siju. Vedela sem, da to ni moje maslo, to je bilo njegovo.
Hotela sem reči, da spet to uporablja, pa sem se spomnila, da midva ne govoriva med sabo. Midva nisva in se nikoli ne bova poznala, četudi sva imela preveč skupnega in preveč hrepenenja.
Čutila sem kako me je hotel razveseliti, saj sem v njegovih očeh bila vredna usmiljenja.
Pomiloval me je! To mi nikakor ni bilo všeč. Vendar kljub temu nisem mogla sprejeti zamere.
Bilo je kot, da ni on kriv, kot da sva v najinih očeh oba na istem, čeprav nisva bila in nikdar ne bova.
A tega mu nisem mogla pokazati. Nisem želela da se najino slovo konča tako, da bo zaskrbljen. Raje ga pustim v miru živeti in sanjati njegove sanje.
Da tako bom storila, zavedno bo ostal moj... tudi ko bo morda že pozabil.
Najina prihodnost je bila zavita v tančico. Na noben način je nisem morala odviti. Bila sem žalostna, ponavadi mi je vendar uspelo in lahko sem jim pomagala. Komu sem pravzaprav ponudila pomoč?
Nisem se mogla spomniti.
Kar naenkrat me je prelil čuden občutek, da nekaj ni prav. Tudi on je to spoznal. A ni mogel vedeti, da to pomeni najino slovo. Dvignila sem glavo in...

...zadržeevala sem sapo. Spet sem bila tu. Kje pravzaprav?
Pogledala sem okoli, aha akademija.
Zraven mene je stala Alice in pred vrati je bil... Liam!
Liam? Kaj je bilo z njim? Nekaj je bilo, a se nisem spomnila.
Podrobno sem ju pogledala in ugotovila, da gleda vame.
Vame! In ne v Alice.
Gledal me ja kakor bi padla z drugega planeta - v bistvu se niti ni tako motil.
A bilo mi je že neprijetno. Kaj je takole buljil vame! Kakšno spoštovanje do žensk je to ha?!
Razjezila sem se in takrat je prenehal.
Prejel me je čuden občutek, Alice, ki je še minuto prej gledala nervozno se je prestrašila... nad mano.
"Xen? Kaj je narobe si v redu? "
Če sem v redu? Nikakor. Moja glava je zmešnjava. Zdelo se mi je, kakor da jo bo vsak čas razneslo. In kaj je pomenilo tisto z dojenčki? Tega nikakor nisem mogla vnesti zraven.
Se mi je mar resnično bledlo? Začelo sem plitko dihati in v tem trenutku me je za roko prijela... prijel Liam.
"Hitro pelji jo noter, grem po pomoč." je rekel globok nežen glas s pridihom strogosti.
Že sem hotela ugovarjati, a me noge niso ubogale pa tudi usta so se nekam majavo majala dokler nisem padla v temo.


Zbudila sem ob zvoku kapljic infuzije. Slišala sem jih globoko v sebi kako se pretakajo.
Medla bela luč je visela nad mano. Z levo roko sem si pomela oči. Ob meni se je pojavila Alice in pa medicinska sestra.
Začudenje ob pogledu na Liama me je zopet pretreslo.
Kaj je z njim? Ne kaj je z mano? Sem se morala popraviti. Glava me je bolela.
Počasi sem se začela spominjati dogodkov za nazaj.
Vprašala sem "Kaj se je zgodilo?" samo vprašanje je bilo sicer namenjeno le eni osebi - Liamu.
Tokrat so moji možgani delali namesto mojega telesa. Čisto zares se s tem nisem obremenjevala.
"Bila si pod šokom in si zato padla v nezavest," je rekla medicinska sestra medtem ko sem se trudila usesti.
"Torej koliko časa sem tukaj?" sem vprašala z mislijo na to da ni minilo preveč časa.
Tokrat je k meni pristopila Alice. "Ne skrbi dobre pol ure. Hitro si se zbudila, kar je neverjetno, zato najbrž ne boš ostala več dolgo tukaj, je tako?"obrnila se je k sestri, kateri sivi lasje so ji že poganjali med gostimi lasmi.
"Se strinjam. Vendar me predtem zanima se ti je kdaj to že zgodilo?" Odkimala sem, nisem upala govoriti saj me je bilo strah, da me bo izdal.
Počutila sem se grozno hkrati pa nekako, kot bi nov košček sestavljanke dodala v mojo že tako komaj sestavljeno glavo.
"Dobro, kajti opozoriti vas moram gospodična, da bo tole zapisano pod opombami, kar pomeni, da vam bo tole otežilo pri izpolnjevanju izpitov. Poskusila bom to čim bolj prekriti, a posledice bodo."
Do tedaj se sploh še nisem zavedala tega. Stisnilo me je pri srcu, če sem zaradi tega ker sem videla neko blodnjo zapravila možnost za vpis...
Hvaležno sem se poslovila od nje in skupaj z Alice odšla.
Liam je odšel, takoj ko je videl, da sem budna. Še adijo mi ni rekel, tako da se mi je to zdelo skrajno nevljudno. A tega njegovi bivši punci sedaj nisem omenila.
Kar me je razveselilo je bilo, da sta se med mojim počitkom lahko umiru pogovorila.

Na večerjo sva zamudili petnajst minut, izgledalo je da nihče ni delala nobene galame iz tega.
Sedli sva v kot. Očitno tudi Alice ni bila najbolj zaželena.
"Veš mislijo, da sem čudaška ker imam drugačne navade in vse to." Njena družina ima kitajske korenine zato imajo veliko drugačnih običajev, kot večina ostalih.
Zaradi tega sem jo še bolj vzljubila.

"A si res v redu? Ker takrat si dejansko izgledala kot da bi te pobral. Pač z Liamom nisva imela pojma kaj naj narediva..." je dejala medtem ko si je v usta tlačila krompir in solato.
Pogledala sem v njene oči, ki so mi kazale strah. Prijela sem jo za roko ter ji zagotovila, da bolje ne bi mogla biti, kar je bilo čisto res.
Takoj je bila pomirjena.

Na srečo nihče drug ni slišal za mojo polomijo, zato sem se lepo namestila v avli kjer je sledila nekakšna otvoritev ali nekaj takšnega. Alice mi je to povedala tako znanstveno, da je bilo za moje možgane čisto preveč.
Ko sem jo med čakanjem, da se vsi posedejo vprašala od kje ji toliko pameti, mi je povedala da je prejšnje leto med počitnicami obiskovala nekakšen okoljevarstveni predavaljni sistem v Londonu.
Po nesreči se je preveč razgovorila ter mi povedala, da je srečela fanta Yvsa v katerega se je zaljubila, ampak itak ni imela šanse, saj je bilo okoli njega preveč deklet. Res pa je, da živi v sosednjem mestu Wrickengrand.
"Joj a ti je kdo kdaj povedal, da si mogoče čisto nora na fante?" sem jo malo zafrkavala.
Ni bila pretirano žalostna. "Haha dobra. Ne, samo padam na takšne, ki so zame pač nedostopni kaj naj drugega rečem. Aha mogoče sem ti pozabila omeniti manjšo zadevo..." je rekla vendar je prekinila, saj naju je policistka Becketova, ki je ravno prihajala na oder grdo pogledala.

"Prosim za tišino!" se je zdrla in vsi so utihnili. Vidno zadovoljna, da nas lahko takole kroti je začela: "Upam, da ste lepo preživeli prvi dan." Kakšna bedarija. Mislim resno, moj dan je bil katastrofalen
" Sedaj pa se bo potrebno zbrati. Nekateri naši profesorji vas z nestrpnostjo že pričakujejo, zato bom vsakemu izmed vas, razdelila urnik, ki si ga je na prijavnici sam sestavil," je dejala nato pa je skupaj z nekaterimi pomočniki začela deliti papirje z urniki.

Z grenkim priokusom sem se zavedala, da z Alice ne bova bili veliko skupaj. Kajti ona je izbrala bolj laboratorične zadeve, saj se je usmerila bolj na forenzika. Jaz pa sem izbrala nasprotno, kot npr. atletiko, rokoborbo, streljanje s pištolami tudi vajo preoblek, kar se mi je zdelo fantastično (FBI agent mora biti oblečen kot civilist, vseeno pa se mora kdaj zakrinkati)...
Vseeno sva imeli nekaj osnovnih stvari enakih, zato se nisva kar takoj prepustili obupu in laži.

Becketova je nekaj trenutkov počakala, da smo se med seboj malo pomenili.
Sama sem jo medtem časom majčkeno opazovala. Njena visoka drža in urejenost sta kazali, na to da ima vse pod nadzorom, a ko sem jo nekako pobližje pogledala sem nekako opazila, da se v njenih očeh bliska strah in jeza vsako čustvo pa je bilo namenjeno drugi osebi.
Na splošno bi sicer rekla, da je v redu, ampak so me njeni občutki strašili.

Ups. Morda se pa ne bi smela tako globoko v njeno osebnost zapičiti.
Tedaj sem prepoznala, da je bilo to nenamerno. Da je to moj dar.

Ni bilo časa, da bi naprej pomišljala, saj me je Alice butnila. "Glej Liam ima podobne stvari kakor ti" je rekla malce z ljubosumjem, tako ali tako pa je bilo med njima vse končano.
Nekaj ne razumljivega sem ji zamomljala, sama pri sebi pa prosljavljala na moj nov dar.
Šele sedaj se mi je namreč posvetilo, kolikokrat sem ljudi presojala na podlagi njihovih oči.
Strašljivo in kul na eni in drug strani, ampak tehtnica se mi ni zdela povsem uravnovešena.

Odločila sem se iti zgodaj spati. Po tako polnem dnevu se mi niti sanjalo ni več, da bi še kaj počela, zato sem takoj zgrmela v globok spanec.
Še Alice nisem uspela zaželeti lahko noč. Upala sem, da mi ne bo zamerila.
Vedela sem, da me bo jutri čakal še en naporen dan. Nisem pa slutila še nečesa.

Punčka in fantek stara eno leto sta se zopet igrala.

Tokrat me fantek niti pogledal ni. Nobenega stika ni navezal name, četudi sem ga imela za prijatelja.
Izgledal je nekako no povsem bled. Ustrašila sem se, da mi je zameril. Da je izvedel mojo skrivnost.
A le kako bi? Mislim, saj on ni bil tak kakor jaz. Ni znal delati teh reči.
Znal je druge stvari. Znal je gledati ostale v barvah. Znal je, da so ostali gledali njega in druge v barvah, znal je deliti barve z drugimi.
Bil je enkraten, kar jaz nikoli ne bom postala.
Ko sem ga takole opazovala se mi je zdelo, da sva oba zrasla ne le za nekaj mikromilimetrov ampak za celo večnost.
Po eni strani se me je izogibal, po drugi strani pa se mi je zdel tako priseben, kot že dolgo časa ne.
Kakor da bi me poznal, kakor da se bo spomnil name, četudi je nemogoče.
Namreč... kdo? Neka dva človeka, ki ju dobro poznam sta naju ločila, ne spomnim se ju točno
Ne nista naju dala v ograjo ali zaprla, le spomine sta nama izbrisala. Vsaj enemu, kajti sama sem se spominjala njega. Bil je moj...?
Postopoma so me sence začele dosegovati. Ne! Začela sem se jim upirati.
Nikoli ga ne smem pozabiti, to sem vedela. Vedelo je tudi moje srce.
Sence so me začele zastrupljat. Morala sem se boriti. Ta moja neumorna želja, da bi to ostalo za večno je bila preglasna, da bi popustila.

Problem je bil predvsem v tem, ker nisem imela ničesar.
Potlej pa sem se spomnila besed nekoga, ki sem ga včasih imela rada, pa mi je ime ter oseba dama ušla iz glave : " Kadarkoli bo okrog tebe tema, boš ti najino sonce"
Sonce! Jasno.
Prižgati sem ga morala, to sem znala.
To sem si zapomnila. Nisem pozabila! Nisem pozabila! Je odzvanjalo moje srce.
Fant je bil tam, ni me pustil na cedilu - ne jaz njega nisem pustila na cedilu. Tako je!

Sončni žarki so pokukali iznada okna. Pregnali so sence. Moje misli so bile sicer v neredu, nekaj stvari sem pozabila.

Pozabila sem na ime! Ne svoje, njegovo ime!
Bilo je pomembno, bilo je najpomembnejše, pa sem ga že davno tedaj pozabila.
Hotela sem jokati, videla sem kako je moja avra bela s črnimi luknjami.
Videla sem kako je on zlat, pa vendar je ta barva nastala z mešanjem črne, sive in rumene.
Črna - barva teme.
Našla me bo, vem da me bo. To sva oba vedela. Oba sva vedela, da bo težko.

Samo jaz pa sem vedela da bo kmalu napočilo slovo.

Čisto premočena od potu sem se zbudila iz nočne more, ki je bila na las podobna tisti boldnji pri Liamu.
Hotela sem se vprašati, ali sta to kaj povezani stvari, pa sem bila resnično resnično preveč utrujena.
Jutri. Sem zamomljala sama sebi.

Jutri se bo videlo.


Budilka mi je zvonila ob 6-ih zjutraj. Čez deset minut sem imela telovadbo.
Na žalost sem s tem zbudila tudi Alice, ki je bila precej nejevoljna vendar je potem hitro zaspala še za eno uro.
Privoščila sem ji lep spanec, ki ga jaz prvo noč nisem imela.
Sama bi se vprašala, menda ja nisem vraževerna, če bi pomislila, da s tem ko se je začelo slabo bo šlo tudi tako naprej.
Ah kje pa! Sama sem bila bolj optimističnih misli. Vsaj zaenkrat.

Sončni žarki so me požgečakli po nosu. Bili so prijetni in topli.
Potlej sem si predstavljala, da bi osvetlili tudi freske na stenah- od zdaj naprej jih bom imenovala kar takole. Bolj se mi zdi praktično in pa bolj inteligentno.

Žarki so me ubogali. Ne niso me, samo predvidevala sem, da se bo tako zgodili, sem mirila sama sebe.
Upala sem, da bom po telovadbi malce bolje. To mi je vedno dalo novega zagona.
Odšla sem v kopalnico brez tuša, da sem si umila zobe. Nato sem stekla v skupinsko kopalnico na koncu hodnika kjer sem se na hitro oprhala kar z mrzlo vodo.
Ni me motilo. Prav nasprotno. Uživala sem v tem.

Potlej pa sem si nadela kratke hlače in majico.
Pri tem mi je iz žepa padlo pismo.

Nežno sem ga pobrala ter ga vrnila v svojo sobo.
Pri tem me je spomnilo na včerajšnji dan.
Našla sem namreč svoj dar. Nikoli nisem pričakovala tega. Mislim sploh nisem prepričana, kako sem ugotovila. Čudno se mi zdi, da sem kar naenkrat sama to opazila, ko pa sem to počela že zadnjih nekaj let...
Pustila sem to slutnjo nekje zadaj. Ni se mi dalo navsezgodaj moriti s slabimi mislimi. Raje sem se prepustila drugim stvarem.

Zopet se je pojavil tisti občutek, da sem odločena, da bom našla svoja starša.

S to mislijo sem se podala na stadion.

Optimizem je bil namreč v zraku.