Najprej želim vsem čestitati za še eno uspešno končano šolsko leto. Verjamem da ste zadovoljni, če pa slučajno niste pa nič hudega, naslednje leto bo bolje. Zdaj pa pozabite na šolo in ne dovolite da vam pokvari tako težko pričakovane počitnice saj si jih prav vsak od nas več kot zasluži.. Torej jaz že zelo veliko časa razmišljam da bi napisala zgodbo in zdaj sem se končno opogumila. In sicer moja zgodba je fanfiction o.......veste kaj nehala bom govoriti, bolje da si kar preberete spodaj. Upam da se vam ne zdi preolga ali prekratka (nisem ravno dobra v ocenjevanju dolžine) ampak 1.del se mi zdi zelo pomembern zato sem se res potrudila da vam bo všeč. Prosim samo da spodaj napišete kak komentar saj bi re rada vedela kakšno je moje pisanje, vaše komentarje in nasvete bom upoštevala za izboljšanje naslednjih delov zgodbe. Aja pa prosim oprostite me če so kje kakšne zvezdice ker je to moja prva zgodba in sem malo preizkušala. Zdaj pa vas bom nehala dolgočasiti.
ZGODBA:
Wool's Orphanage. Velika, stara, zanikrna stavba kvadratne oblike z vseh strani ograjena. Spominjala je na nekakšen zapor v katerega si zagotovo nihče ne bi želel vstopiti niti za trenutek. Vendar tu niso vsak dan spali, jedli ter upravičevali svoja nepremišljena dejanja zaporniki, saj to ni bil zapor. Tukaj so se igrali, lovili nedolžni otroci, ki nikdar niso bili deležni starševske ljubezni, nekateri med njimi staršev niso tudi nikdar spoznali. To je bila namreč sirotišnica, ki je stala sredi Londona v Veliki Britaniji. Poleg tega pa je bil to tudi dom zelo nenavadnega dečka po imenu Tom. Ta je bil eden tistih nesrečnežev, ki ni poznal svojih staršev. Vse kar je vedel je bil njegov priimek. To je bilo njegovo največje bogastvo, vse kar mu je ostalo, vse kar so mu zapustili njegovi starši. Riddle. Najbrž se bi se to vsakemu otroku v Londonu, ki je prebival s svojo mamo in očetom ter morebitnimi sorojenci zdelo to nekaj samoumevnega, vendar zanj je bilo to nekaj neprecenljivega. Že od nekdaj je sirotišnica Wool's Orphanage njegov dom in hkrati kraj njegovega rojstva. 31 December 1926. To je bil zelo čuden dan po besedah gospe Cole, glavne vzgojiteljice v sirotišnici. Ko jo je nič hudega sluteči Tom nekega dne vprašal: »Gospa Cole, kako je bilo ime moji mami«, je prebledela. Ni mogla verjeti svojim ušesom. Edine besede, ki jih je uspela spraviti iz sebe so bile: »Tom, res mi je žal vendar te morem razočarati. Nikdar nisem spoznala tvojih staršev. Umrli so v prometni nesreči. Zadnji dan v decembru sem te našla na pragu sirotišnice. Tja te je prinesla tvoja teta Anne, vsaj tako je pisalo na listku, ki je bil pripet na odejo v katero si bil zavit. Bil si še dojenček in verjetno bi se prehladil in umrl če te ne bi našla in te lepo sprejela v svojo sirotišnico«. Vendar to ni bil edini nenavadni dogodek tega dne. Gospa Cole se je tistega dne spomnila do vsake natančnosti in še danes jo je preganjal spomin nanj. Takrat so bile naslovnice časopisov polne čudnih besed kot so Čarovnice so spet med nami, SOSEDO SEM VIDEL LETETI NA METLI, Za vsem čudnim vremenom in čudnimi dogodki stojijo nadnaravne sile.Gospa Cole je vedela, da tisti dan ne pomeni nič dobrega. Njena napoved se je uresničila že zelo kmalu, kajti Tom je postajal z odraščanjem vedno bolj............

To je to za danes, več v naslednjem delu. Upam da vam je bilo všeč. Če se vam del zdi predolg ali prekratek mi prosim napišite v komentarju in bom v naslednjih delih to upoštevala. Pa v naslednjih delih tudi ne bo toliko govoričenja v uvodu, ampak danes sem morala malo predstaviti sebe in tako dalje ker je to moja prva zgodba. Lepo bodite še naprej