Bil je eden deževnih dni v revni soseski sredi New Yorka. Destiny je sedela ob oknu ter zrla ven v sive stolpnice v katerih so gorele luči. Neka ženska je ravno za marmornatim kuhinjskimi pultom v kuhinji plesala ter zamahovala z leseno kuhalnico, ki ko je trdno držala v desni roki. Destiny se je morala nasmehniti. Je bila taka tudi njena mama? Ali je rada kuhala? Je imela rada glasbo? Kaj je poslušala? Mogoče rock, pop? Country? Tehno? Spet se je utopila v vprašanjih, ki bi jih tako krvavo rada zastavila svojemu očiju, ko se primaje domov a je vedno pijan ali pa samo pade na tla in zaspi sredi hodnika. Nato ga mora odvleči v posteljo ter mu zjutraj postreči z maslenimi kruhki in pomarančnim sokom. Po smrti mame se je oči popolnoma izgubil. Začel je piti in skoraj nikoli ga ni bilo doma. Velikokrat je zgubil službo in takrat je bilo Destiny zelo hudo saj mu je morala dobesedno 24 ur na dan streči ter kuhati. Včasih je pripeljal k sebi kakšno od njegovih ljubic ter jo nagnal ven na dež. Takrat je bil za Destiny počitek. Najpogosteje je sedla na leseno klopico pred blokom ter topotala z nogami in mislila na mami, ki ji je umrla pri njenem rojstvu. Bila ji je hvaležna za življenje, ki ji je ga podarila in žrtvovala svojega poleg tega pa je po njej podedovala neizmirno lepoto. Črne, popolnoma ravne lase, visoke ličnice, polne ustnice in temne oči nad katerimi so rastle bujne črne trepalnice.

*****

Ta dan je oči prišel pred deseto. Ni se primajal temveč odkorakal v stanovanje. Komaj sem se zadržala, da ga nisem nadrla, ker je z blatnimi čevlji umazal hodnik a sem le zajela sapo ter se sladko nasmehnila. Težko ga je bilo pogledati v oči. Tako treznega in živega. Slekel si je jakno ter me objel. V nosnice mi je prodrl vonj po cigaretih, alkoholu in ženskem parfumu. Ko me je spustil in sem spet lahko zadihala me je nasmejano pogledal.
"Desti moja! Ne morem verjeti! Bogata sva!"
Je vzkliknil jaz pa sem le izdolgočaseno povzdignila obrv.
"Sprejeli so te na neko prestižno akademijo in dobila si štipendijo!"
Je skoraj zatulil tako, da sem si morala pokriti ušesa. Vedela sem, da bom s svojimi bleščečimi ocenami prišla daleč a tako daleč... To je bila res lepa novica.
"Spakiraj kovčke kmalu te peljem!"
Je neučinkano rekel ter plosknil. Namrščila sem se. Saj so se poletne počitnice šele začele...
"Oči... Desti junij je."
Sem poskušala ostati mirna.
"Vem, vem... A pred akademijo je tudi pripravni tabor kjer se spoznate."
Razloži jaz pa pokimam.
"No, kaj torej čakava?"
Rečem.