hejj, guys nov del je tlee<3


*b*Hodila sem pred vrati sobe trinajst. Vrata niso bila zaklenjena. Gledala sem jih. Kmalu so se odprla. Neka sila me je vlekla v sobo. Vlekla me je počasi. V sobi je bilo črno pohištvo. Črna postelja, črna omara, črna ura. Ura je kazala 04:04.Vse je bilo črne barve. Neka sila ne je vlekla do okna. Na oknu je z krvavo, rdečo barvo pisalo: Kriva si. Nešteto glasov v meni je spet začelo ponavljati ta stavek. Kriva si, kriva si, kriva si, je odmevalo v meni. Glasovi so me ubijali. Začutila sem močno bolečino v levi nogi. Ozrla sem se proti svojemu kolenu in zagledala veliko, krvavo rano. Kri mi je tekla vse do gležnjev. Po celem telesu me je zajela bolečina. Bila sem nemočna. Padla sem na tla in se zvijala od bolečine. Proti meni je pritekla neznana oseba. No, nisem vedela kdo je, saj je oseba nosila črno masko čez obraz.
"Zdaj se ti bomo maščevali!"
Glas se mi je zdel še predobro znan. V tistem trenutku nisem imela pojma od kje. Takrat sem pred očmi zagledala črnino.*b*

Odprla sem oči. Sem res samo sanjala? Še sreča. Ampak, vse se se je zdelo nekako resnično.
"Hej, Grace bediš? Tvoja mami je rekla, da je nekdo danes ponoči vstopil v sobo trinajst. Bila je cela panična. Ne vem kdo bi lahko to bil," mi je rekla Lottie.
"Sranje," sem zašepetala.
Ozrla sem se proti kolenu. Na kolenu se je poznala velika rana! Skoraj me je kap. Torej so sanje bile resnične. Ampak, kako? Zakaj se mi mora dogajati to? Sem samo navadna najstnica! Kaj bi dala, da bi bila na mestu moje prijateljice Lily, ravnokar je poslala slike iz morja. Je na navadnem dopustu, v apartmaju, ki nima skrivne sobe. Pomislila sem na Maxa. Kaj zdaj počne? Že dva dni ga nisem videla! Ampak, zakaj se mi zdi kot, da sem njegov glas slišala par ur nazaj? Pogledala sem na telefon kdaj je bil nazadnje aktiven. *b*Last seen at 04:04. Ampak toliko je kazala ura v sobi trinjast! Vse skupaj je postajalo zelo čudno! Šlo mi je na jok, zaradi vsega skupaj. Ta vrata, vse je preveč zame in še bolečina v kolenu je samo naraščala. Nenadoma so solze pritekle iz mojih oči.
"Grace, kaj je narobe," mi je rekla Lottie in me objela.
"Iskreno, vse. Ta vrata, vse je preveč zame. Ne zmorem več."
Povedala sem ji o čudnih sanjah, ki so bile resničnost. Nikoli nisem marala grozljivk, zdaj sama živim v grozljivki. Lottie me je objela in rekla
"Grace, vse bo okej, midve zmoreva to! Premagali bova te glasove ali karkoli so že. Zmoreva to!"
Ta njen optimizem, oboževala sem to njeno lastnost.
"Hvala, ker si tukaj z mano. Hvala, ker si toliko naredila zame. Samo na tebe se lahko čisto vedno zanesem. Rada te imam."
"Ah, ti si veliko več naredila zame, kot jaz zate. Vedno si mi stala ob strani. Ko sem že skoraj obupala nad vsem si bila poleg mene. Si najboljša oseba na svetu."
V tistem trenutku sem bila tako hvaležna Lottie, da sem pozabila na vse drugo.

ja, upam da vam je bil ta del všeč. ful hvala če boste prebral/lajkal/komentariral. rtmm<3