Telefon v žepu mi je zabrnel. Hitro sem ga vzela iz žepa, saj sem pričakovala sporočilo od mame. A ni bila mama. Odprla sem sporočilo. Neznana številka. Pisalo je:

TI SI NASLEDNJA
Naslednja za kaj? Le komu sem se zdaj zamerila? Pospravila sem telefon nazaj v žep in se odpravila proti šoli.

Itak, da je bilo v šoli dolgčas. Prvo uro smo imeli Matko. Stara za Matko je ves čas blebetala nekaj o enačbah (se mi zdi). Vsi smo napol spali, le tisti šarmantni novinec je vneto poslušal. Bil je črnolas in bledoličen. Oddajal je neko čudno privlačno avro. Deloval je tako nedostopno in hladno. Sošolke, ki so se začele histerično hihitati, vsakič, ko je šel mimo njih, so nekaj šepetale, da izgleda, kot vampir. Kakšne trape! Vsakič, ko na našo šolo pride kakšen privlačen novinec, začnejo zganjati takšno dramo okoli njega, da jih je prav grozno poslušati. "Joj, kako je luštkan! Poglej te oči! Oh, da bi bil z mano!" Prav smilile so se mi, kot da nimajo pametnejšega dela, ko cele dneve posedajo po škarpi in zijajo fante, ki igrajo nogomet. Včasih, si jih predstavljam, kako se slinijo ob pogledu na igre nogometa. Pa sploh ne spremljajo nogometa! Le fante!...
Res ne razumem, kako jih črnolasi lepotec prenaša. Še manj pa razumem, kako se mu da prenašati ure matematike. Končno nas je odrešil odmor in malica z njim.
Med malico je do mene privlekel svoje čudovito telo, melanholično lep Kevin. Od blizu se je zdel še bolj skrivnosten. A le kaj ga je pripeljalo do mene?
"Hej, a maš po šoli čas?" me je vprašal. A me je slučaaaaajno povabil na dejt? Bila sem v paniki in pojma nisem imela, kaj naj rečem ali naredim. Samo zijala sem vanj in verjetno sem izgledala res neumno. Še bolj kot tiste sošolke, ki se slinijo. Takrat sem jih čisto razumela, zakaj se tako počutijo.
Preden bi lahko karkoli rekla, me je Kevin prehitel: "V redu je Bells, štekam te." To rekoč, se je obrnil na petah in odšel, jaz pa sem le gledala za njim in žalovala, za tako hudo priložnostjo. A le kako je izvedel za moj vzdevek Bells? Po navadi me kličejo Anabel, ker mi je ime Anabella in se mojim neumnim sošolcem zdi zelo zanimivo, da me poimenujejo po morilski lutki. Le moj prvi fant Alex, me je klical Bells. Od kje to zdaj Kevinu? Alex se je namreč preselil v Italijo lani, še preden smo mi slišali kar koli o Kevinu, ali on o nas.
Cel preostali dan sem razmišljala le o tem. Verjetno sem si prislužila šut pri testu za Slovo. Pa me v tistem trenutku to ni prav nič ganilo. Vse moje misli in vsi moji pogledi so bili uperjeni v temnolasega novinca. Zato verjetno tudi nisem bila pozorna na vsa sporočila, ki sem jih dobila na telefon. Šele doma, sem ga spet odprla. Vsa sporočila so bila od iste neznane številke, kot zjutraj. Bilo jih je kar 13. Odpirala, sem jih enega, za drugim. Prvih dvanajst je bilo identičnih, kot zjutraj. Mislila sem, da bo tak tudi zadnji, a sem se zelo uštela. Pisalo je:
DANES OB POLNOČI, NA POKOPALIŠČU
Kaj je pa zdaj to? Kaj pa naj bi na najbolj strašljivem mestu delala ob polnoči. Vse me je tako privlačilo in fasciniralo. Nisem, niti dvakrat pomislila, enostavno sem vedela, da bom šla. Ni dileme o tem. Želela sem si končno priti zadevi do dna.

Bližala se je polnoč. Mami sem rekla, da grem na večerjo k prijateljici in, da bom tam verjetno prespala. To je bilo precej iz trte izvito, saj prijateljic ali prijateljev nimam več, vse od incidenta z krvnimi skupinami... Nočem govoriti o tem.
Pohajkovala sem po temačnih ulicah mesta, ki so bile ponoči polne vrveža. Vse je izgledalo tako popolno in romantično. Prijatelji, ki so se zafrkavali in družili, stare, uglajene dame, ki so se trudile izpasti fensi, pred drugimi, in parčki, ki so se zavzeto poljubljali in pogovarjali... Takrat sem se spomnila, na Kevina. Tudi jaz bi bila lahko danes ena tistih punc, ki so bile videti tako srečne s svojimi ljubeznimi. Ugriznila sem se v ustnico, le zakaj sem morala biti tako debilno, danes zjutraj...
Iz zasanjanosti me je prebudil zvonec. Polnoč! Presneto, zamujam! Stekla sem do pokopališča, ki je na samem robu mesta. Prišla sem vsa upehana.
Malo sem se razgledala naokoli, če je skrivnostni neznanec že prišel. Nikogar ni bilo. Usedla sem se na škarpo in opazovala grobove. Toliko ljudi, ki je nekoč hodilo po tem brezčutnem svetu, na enem kupu. Na žalost mrtvih. To sem razmišljala, nakar sem začutila vročo sapo na mojem vratu. Obrnila sem se, čez hrbet, da bi uzrla neznanca. Ko sem ga že želela ogovoriti, sem ga zares dobro pogledala in skoraj bi me zadela kap...


** HI,
tole sem pa napisala, kar tako za hec, ker imam preveč domišlije:stuck_out_tongue_winking_eye:.
Upam, da vam je všeč:sunglasses:. Pliiiiiis napišite komentarje.
lep dan
#marelca710