Kronika Gozda Skrivnosti
1.knjiga
Varuhi Gozda

3. Poglavje
....V laseh so se pokazala modra ušesa. No z njimi je bilo nekaj narobe.
Nekaj hudo narobe! Je vzkliknila Kim v svojih mislih!
»Kaj si??«
Je bila radovedna, modra prikazen, ki jo je sedaj Kim prav dobro videla!
Kim jo je gledala z prestrašenimi očmi. Postava jo je postrani pogledala.
»J – ja.. jaz…« Se je iz Kim komajda izvleklo, kajti pred njo je stala deklica z modro kožo, kot že veste z belimi lasmi in
dolgimi, rahlo povešenimi, našpičenimi ušesi!
Za njo se je izluščila postava. Bila je mnogo višja od te, ki se je sklanjala nad njo.
Kim je pomislila, da je to fant ali možki, kajti bil je strašansko visok!
Druga postaval se ji je bolj približala in jo mrko gledala.
Bila je ista kot prva. Le njegova koža je bila svetlejša. Za njimi se je vlekel dolg, črn tanek rep. Na koncu repa je bila nekakšna oblika kristala.
Kim je želela zakričati, a si je kmalu premislila. Bilo bi nesmiselno in potrata njenega glasu.
Roka jo je močneje zapekla. Takoj se je ozrla k njej. Presenečeno je pogledala, kajti bila je ovita z nekakšnim tankim in belim povojem.
»Kaj si?« Je glas druge postave spregovoril.
Vprašanje je Kim zmedlo. A ne bi bilo bolj smiselno vprašanje 'Kod si?' ne pa 'Kaj si?'.
Nehote pa je odvrnila s tresočim glasom. »Človek. A nista to že opazila?«
Kmalu je Kim tudi spoznala, da sta te dve postavi zagotovo kakšni bitji, ki še nista videli človeka.
»Kako pa ti je ime??« Je bla vznemirjena prva postava.
Glas se mi je omehčal. »Jaz sem Kim. Kaj pa ti?«
»Ime mi je Issa Nova! Pravijo mi Iss ali Nova! Kliči me kakor hočeš!«
»Ne bo te klicala.«
Kim se je zdrznila. Nova se je obrnila k drugi postavi in še bolj postrani pogledala.
»Kaj misliš s tem bratec?«
Ni bilo udobno gledati dve bitji, ki si jih spoznal pred sekundo, se pogovarjati pred tabo in te tako ignorirati.
»Kaj nisi enkrat želel spoznati enega?!« Je postajala jezna Nova.
»To so bili moji cilji ko sem bil še otrok. Taki so pač otroci ko ne mislijo kaj počnejo.«
Kim so te besede zbodle kakor tisoč bodal. Zavedala se je, da teka ne bi smela narediti. Da se ne bi smela nikoli odpraviti na to presneto pot, ki ji ne prinaša prav nič dobrega!
Od besa bi najraje začela brcati, če se ji nebi druga postava še bolj približala.
»Ferox Eren.« Je rekel hladno.
Kim ga je čudno pogledala.
»To je moje ime človek.« Kim se je zdrznila, kajti postava je to zelo ostro pripomnila.
»Kim..« je hitro odgovorila.
Sedaj res ni vedela kaj storiti. Mogoče vstati? Želela je to storiti a Ferox jo je ustavil, ko je bila na kolenih in si prizadevati, da bi vstala. Porinil jo je nazaj na tla. Kim je sklonila glavo in presenečeno, a tokrat manj, zazrla v njegove noge. Ni jih znala opisati. Ti dve bitji sta imeli dolge noge. Nova in Ferox sta namesto navadnih nog imela nekakšni kopiti. Kim se je to zazdelo smešno. Bila sta tudi brez obuval, saj jih zagotovo ne bi potrebovala.
Kim je pogledala okoli sebe. Ležala je na mehki plaži. Po nekod s iz plaže štrleli ostanki dolgega lesa in vrvi. Zraven pa se je lesketal led. Čutila je mrzlo sapo. Ferox je sedel poleg nje. Objela ju je tišina. Dokler ni Ferox končno spregovoril.
»Kaj počeneš tukaj?«
Kim je premišljevala kaj naj mu reče. Ni vedela. Zakaj pa bi mu morala sploh to povedati?
»Ne vem.. no.. želela sem videti.. gozd? Zanimalo me je… kako zgleda..«
Ferox se je zasmejal. No to ni bil hudoben in sebičen smeh ampak prijazen in ljubezniv. Kim je postala vsa rdeča. Se je prav kar osramotila pred bitjem s parklji?
»Zelo si zabavna.«
Začudila se je. Feroxu je na obrazu nekaj časa ostal nasmešek a mu je ta kmalu izginil.
»Srečo imaš, da se nisi spremenila.. v eno izmed njih..«
Kim ni vedela kaj naj reče. Spe ju je preplavila glasnejša tišina. Kim je oklevala.
»V kaj?« je končno izpljunila.
Ferox ni odgovoril. Veter, tokrat miren, mu je mršil bele lase. Kim je opazila tanek črn trak, ki ga je imel povezanega na glavi. Trak je držal moder se svetlikajoč kristal. Kim je to občudovala. Občudovala je njegov sijaj. Pomislila je.
»Si se ti spremenil v enega izmed njih?« Ni imela pojma kaj govori.
»Ne.« je odgovoril Ferox.
»Bil sem rojen tak.« je še pripomnil žalostno.
»Sploh pa v vilinca se ne moreš več spremeniti. Vilinec si edino, če si bil tak rojen.«
Kim se je opogumila in je še enkrat vprašala.
»Potem v kaj..?«
Ferox jo je, še vedno žalosten, pogledal. Obotavljal se je in premišljeval ali naj pove neznanki oz. prvemu človeku, ki ga je v svojem življenju videl.

No sedaj se končno nekaj dogaja!
Tisto poševno na začetku sem uzela iz prejšnega dela, da ima nadaljevanje več smisla, ker če tistega ne bi bilo čudno videti. Upam, da razumete kaj mislim reči.
Tako prosim lajkajte in komentirajte!!
Aja pa bom narisala Feroxa in Novo .
lysm!!
lp
Golmanka