Znova lepo pozdravljeni,
upam, da vam je moja zgodba všeč. Rada bi se zahvalila vsem, ki ste mi kaj odgovorili, saj mi to veliko pomeni.
Torej, pred vami je 5. del legende o Tawnsendovih.

VILA TOWNSEND, 5. DEL

Takrat pa se je zgodilo. Nekaj ji je prekrilo oči, da ni mogla videti ničesar. Na ustih je začutila grobo blago. Na zapestjih je začutila vrv, ki se je vse bolj zategovala, nakdo jo je primil za boke in jo vzdignil. Drugi par jo je zgrabil za noge , da se ne bi modla upirat. Odnesla sta jo nekam v neznano. Vse ker je slišala, so bili težki koraki dveh oseb, ki sta jo nesli. Nato sta jo odložila nekam, kjer so bila tla, a vseeno ne trda tla na zemlji. Zaslišal se je hrupen ropot motorja. Zasišala je, da se pelje. Vožnja ni trajala dolgo.

Ko se je mož zjutraj zbudil, je ugotovil, da žene ni v postelji. Mislil je, da je šla pripravljat zajtrk, zato se je mirnega srca oblekel in pripravil na obrok. Ko pa je prišel v kuhinjo, je ugotovil, da žene tudi tu ni. Popadla ga je panika, sajnjegova gospa ni nikamor drugam hodila, saj se je bala kač in druge golazni. Ko je prišla Emma, jo je stisnil k sebi in ji povedal, da ja mama izginila. Zdelo se mu je, da je nekaj druače kot po navadi. Seveda! Ni slišal kopeli in vedrega petja njegovega soseda! Takoj mu je postalo jasno, da je to povezano s soprogino izginitvijo. Odšel je ven na dvorišče. Kot po navadi, ga je pozdravilo veselo in nadležno sikanje kač. Ker je bilo dvorišče nasto s peskom se je dalo razločti rahle sledi vozila. Nikoli jih ni opazil, saj ni bil nikoli pozoren nanje. Z Emmo sta pozajtrkovala ter se odpravila na pot. Toda kam?