Hai!
Pardon, ni bilo točno ob petih objavljeno, WIFI je prolem zadnje čase... Kakorkoli, uživajte tudi v tem delu, ki ga pripoveduje druga oseba...
~~~
*b*5. poglavje: Temni vilinci*b*

TW (trigger warning): domestic violence, blood is mentioned / nasilje v družini, omenjena je kri


(Tayla, četrtkovo jutro)

Iz trdnega spanca je Taylo prebudilo glasno vpitje, ki je kljub zaprtim vratom odmevalo po sobi. Utrujeno je zavzdihnila, pograbila vzglavnik, na katerem je počivala njena glava in si ga kakor vsako jutro do zdaj vrgla na obraz. Ponavadi je vsaj malo udušil zvoke, ki so prihajali iz sosednje sobe, a jih je tokrat slišala samo še bolj.
Izmučeno je zamajala z glavo in si vzglavnik potegnila z obraza. Težko ji je bilo dan za dnem poslušati njuno prepiranje, a misel na to, da bo kmalu odšla stran, ji je vlivala upanje.
Sedla je na rob postelje in bosa stopala položila na mrzla lesena tla. Občutek je bil prijeten in osvežujoč in kmalu je imela toliko energije, da je vstala. Postelja je ob tem glasno zaškripala in ni si mogla pomagati, da ne bi zavila z očmi.
Napol prebujena se je odpravila do majhne mizice nasproti postelje. Čeprav je bila njena soba majhna, je morala dobro izbirati korake, saj je bil parket na nekaterih mestih že precej uničen.
Ko ji je uspelo priti do cilja, se je zvrnila v stol, ki je stal pred mizo. Ob tem je z nogo nenamerno udarila v kup knjig, ki je bil nadomestilo eni izmed nog mize in kopica se je nevarno zamajala.
Tayla se zanje ni zmenila in je raje pogledala v majhno ogledalo na mizici. Pod očmi so se ji bohotili temni podočnjaki, njeni svetlo blond lasje pa so bili razmršeni. To noč je spala le nekaj ur, saj je njen oče prišel pozno domov in ga je morala počakati. Denar, ki ji ga je prinesel kot žepnino je imela namen porabiti danes v trgovinah, le izmuzniti se bo morala iz stanovanja. Ni ji bilo po godu ponovno plezati skozi okno, saj si je prejšnji teden grdo odrgnila kolena, ko se je hotela odtihotapiti k Elizi na obisk. Imela je srečo, da je starša takrat nista zalotila, ko se je vrnila v hišo skozi vhodna vrata, a ne glede na tveganje ponovne poškodbe, danes ni mogla izzivati sreče.
Skozi stene se je spet zaslišalo kričanje, da se je zdrznila. Težko ga je preslišala, tudi če ga je hotela, saj je bila kuhinja, v kateri sta se starša ponavadi prepirala, le ozek hodnik stran.
Stanovanje, v katerem so ona, njena starša in mlajši bratec živeli že leto dni, je bilo skromno. Premoglo je le Taylino sobico, ki jo je delila z bratom, spalnico, majhno kopalnico z ozkim tušem in straniščem ter kuhinjo, katera je služila tudi kot jedilnica in predsoba. Po hodniku, ki je ločeval spalne prostore od preostalih sob, je bilo zelo težko hoditi, saj je bil širok le dober meter.
Ko so v začetku prejšnje jeseni začeli iskati stanovanja, je mama vztrajala, da morajo izbrati stanovanje, pri katerem bodo največ denarja privarčevali. Tayla še mesece po tem ni vedela čemu, a ne glede na vse, so te misli v njej še vedno vzbujale neprijeten občutek.
Pogled je uperila v kvadratno, kartonasto škatlo, v kateri je hranila svoja ličila, nato pa pogledala spet na svoj obraz v ogledalu.
''Nujno moram zakriti podočnjake,'' je zamrmrala in pobrskala po škatli za pravo stvar.
Kmalu je na plan potegnila stekleničko s tekočim pudrom. Malo jo je potresla, da je preverila, koliko pudra ji je še ostalo, potem pa tekočino nanesla na obraz. Največ si ga je namazala pod očmi in srčno upala da bo prekril temne kolobarje.
Ko je končala, je iz škatle vzela krtačo in si pokrtačila zavozlane lase. Rožnati prameni, katere si je omislila ob koncu prejšnjega šolskega leta, so čez poletje precej zbledeli, a so sedaj le še bolj izpopolnjevali celotne lase.
Potem je ponovno segla v škatlo in poleg pudra postavila še eno stekleničko s črno maskaro in eno z rožnatim bleščilom. Oboje si je na hitro nanesla na obraz, nato pa pokrovčke ličil pritrdila nazaj na posodice in jih pospravila v škatlo. S kotičkom očesa je v ogledalu zagledala odsev njenega obraza in ni si mogla pomagati, da ob pogledu na vsa ta ličila, ki so ji božala srce, ne bi očarano zavzdihnila.
Za trenutek se ji je zazdelo, da je svet spet popoln, dokler je ni očetova kletvica potegnila nazaj v kruto realnost. A čeprav se je še malo prej počutila prestrašeno in nemočno, je v njej zdaj odmevala samozavest.
''Če mi ju uspe pomiriti, mi bosta morda dovolila iti po trgovinah,'' je z navdušenjem v glasu dejala in vstala s stola.
Nato je hitro stopila do edinega pohištva v sobi, ki je hranilo v sebi oblačila in slekla črno pižamo, ki jo je dobila od neke daljne sorodnice pred nekaj tedni. Njene misli so med brskanjem po prvem predalu predalnika sestavljale kombinacije njenih najljubših kosov in čez nekaj časa se je zaslišal njen vesel vzklik. V rokah je držala puhast vijoličen pulover z belimi rožami, ki je bil idealen za današnje hladnejše vreme. Odprla je še tretji predal, iz njega potegnila belo krilo in se oblekla. Za dodatek si je v lase pripela lasnico z vijolično pentljo na njej, potem pa se je zazrla v ogledalo na mizici.
''Popolno,'' je smejoč zašepetala in se zavrtela okrog svoje osi.
Če bi imela možnost, bi še ure in ure gledala svojo zavidanja vredno postavo in izbrane kose oblačil, ki si jih je kupila, a so jo glasovi iz kuhinje prepričali, da je odnehala. Narahlo je zavila z očmi, stopila do vrat svoje sobe in pogumno prijela za kljuko.
''Vse bo šlo točno tako kot sem si zamislila,'' si je rekla, a še zdaleč ni bilo tako.
Ko je odprla vrata, je vanjo najprej butnil vonj po zažganem mleku. Ob tem jo je zmrazilo po vsem telesu, saj je to vonjavo naravnost sovražila in ji je posledično sililo na bruhanje. Neprijeten občutek je pregnala iz glave, se s palcem in kazalcem prijela za nos in stopila na hodnik. Ni je skrbelo, da bi jo starša slišala, saj sta tako glasno vpila drug na drugega, da bi lahko poleg hiše odjeknila bomba, pa ne bi niti trznila.
Tayla se je korak za korakom odpravila do kuhinjskih vrat. Bila je že na tem, da jih odpre, ko se je zaslišal živalski krik in žvenket drobcev stekla, ki so pristali na tleh. Taylino srce je zaledenelo. Obstala je na mestu, strmela v zaprta vrata in poslušala, a po zadnjem steklu, ki se je odkotalil v kot, se ni slišalo ničesar več. Mrtva tišina.
Tayla je počasi zaprla oči in začela globoko dihati. Želela si je, da so to le da je in da se bo kmalu zbudila leže v njeni postelji. A ne glede na to, kako srčno je upala, da se bo to zgodilo, je še vedno nemočna stala pred kuhinjskimi vrati. Ni si upala stopiti v sobo, saj ni vedela, kaj ali koga pričakovati.
Ko je po nekaj minutah tehtnega razmišljanja končno iztegnila roko, da bi odprla vrata, so se ta zaiskrila. Na podboju vrat so se prikazale vijolične iskre in na lesu naredile ožgane madeže. Potem so se počasi spustile do kovinske kljuke, jo obdale z vseh strani in se povezale v mrežo. Njihov preplet je Tayli preprečeval vstop v kuhinjo, a po vsem, kar je slišala prej, ni hotela omahovati. Kar naravnost je prijela ročaj, potem pa z ovito dlanjo okoli njega počakala. Vijoličaste iskrice so še nekaj trenutkov lebdele v zraku, potem pa so se potopile v njeno kožo. Njeno tole je prečkalo prijetno ščemenje, a le za trenutek, kajti sekundo za tem so se odprla vrata in Tayla je lahko pokukala v sobo. Kuhinja je bila v obupnem stanju, saj je bila večina pohištva uničena. Najprej je poponoma spregledala mamo, a ko jo je zagledala, jo je pogled nanjo pretresel. Mamino negibno telo je ležalo ob kuhinjskem pultu, koščki razbitega kozarca pa so bili zapičeni v njeno kožo. Iz ran je polzela temna tekočina in se kakor črnilo razlivala po tleh.
~~~
Torej, prišli smo do predzadnjega dela.
Že zdaj se bi vam rada zahvalila za vse pohvale in kritike, ki ste mi jih podali.
Čez kakšen teden bo objavljen še zadnji del, posvečen zvestim bralkam.
Vesela bom vsakega komentarja, tudi kritike!

se beremo,
vaša Cookies