Pisalnica
*b*Amulet*b*
Skylar je gledala Nathana v oči. Nič ji ni bilo jasno le kaj se je zgodilo. Še zmeraj ni mogla dihati, skušala je vstati a žal je bila še zmeraj preveč pretresena od vsega skupaj, da bi lahko vstala. Že je hotela nekaj reči ampak ji je Nathan podal malo vode.
Zahvalila se mu je z nasmehom ter z veseljem spila par požirkov vode. Ta voda je bila ta okusna, da bi jo lahko pila kar naprej. Ni imela okusa po navadni vodi, taki kot je doma vendar je imela okus po nečem kar Skylar ni znala poimenovati. Kmalu zatem, ko je dekle prišlo k sebi pa je opazila črno vrečko v Nathanovih rokah. Pokazala je nanjo in Nathan se ji je nasmehnil ter ji v roke dal vrečko. Skylar je privzdignila obrvi in previdno odprla vrečko, da bi videla kaj se skriva v njej. Iz nje pa je potegnila ogrlico z majhnim rdečim kamenčkom. Ostala je brez besed bila je čudovita ampak le zakaj ji je dal takšno ogrlico.
"To je tvoj amulet" je na koncu le priznal. "Pridi ti ga nadanem"
Skylar se je obrnila in kmalu na vratu začutila njegove hladne roke, ki so ji okoli vratu zapele ogrlico. Iz svoje torbe je vzela manjše ogledalo ter se pogledala vanj.
"Pristoji ti" je rekel Nathan.
"No torej mi boš povedal zakaj je ta amulet?" Odkimal je.
Ni ji mogel povedati resnice, čeprav se je zavedal, da bo enkrat morala izvedeti. Kar pa ni vedel pa je, da bo Skylar to izvedela zelo kmalu.
Po dolgem počitku pa sta se Skylar in Nathan skupaj odpravila do jedilnega vagona.
"Preden se odpraviva tja pa te moram na nekaj opozoriti" je rekel.
Ona pa je privzdignila obrvi. Le kaj ji je nameraval povedati. Morda pa je končno zbral pogum, da ji pove o amuletu.
"V vagonu boš videla razne ljudi, nikoli prav zares nikoli pa jih ne poglej v oči. V redu?" je vprašal z zelo resnim glasom. Resnično ni hotel česa tvegati.
Prispela sta v jedilni vagon ter se usedla stran od drugih. Skylar je celotno kosilo preživela tako, da nikogar ni pogledala v oči. Ni si upala. Skoraj sta že pojedla, ko se je Skylar zazdelo da jo nekdo kliče. "Skylar" je odmevalo v njenih ušesih. Skoraj se je že obrnila, ampak je Nathan pravočasno zaznal da se nekaj dogaja ter jo sam poklical. Ona pa se je, preden bi ji uspelo pogledati kam drugam obrnila k Nathanu.
Nasmehnila se mu je ter pohvalila hrano, ki so jo dobili za kosilo. Po njenem mnenju je bilo to najboljše kosilo, ki ga je kadarkoli okusila. Dobili pa so namreč paradižnikovo juho s krekerji za predjed, lososa s perfektno pečenimi krompirjevimi krhlji, ter za sladico je bilo na voljo več različnih vrst tort, piškotov in biskvitov. Resnično ji ni bilo jasno zakaj je hrana tu tako zelo okusna. Le kako je to mogoče. Morda so v hrano dajali kakšne posebne začimbe.
Ko sta se oba najedla tako, da skoraj nista mogla več dihati sta odšla nazaj v svoj vagon. Skylar si je prvič resnično ogledala celoten vlak. Vse je izgledalo tako zelo drago, in kot iz neke pravljice. Vsi sedeži so bili iz žameta, in so bili temno rdeče barve, tako kot barva kakšnega dobrega rdečega vina. Ves les v njuni kabini je bil temno rjav, skorajda že črn. Bilo ji je zelo všeč kljub temu pa se je bala, da ne bi česa po nesreči uničila. Njuna kabina je bila ogromna zdelo se ji je nemogoče saj je na hodniku izgledala zelo majhna. Imela je svojo kopalnico, svojo spalnico, ter dnevni prostor. Bila je kot hotelska soba v kateri je bila enkrat s svojim očetom, ko je bila še čisto majhno dekle. Odšla je v spalnico kjer je omare napolnila s svojimi stvarmi. Ravno je hotela odpreti nočno omarico ko se je od nikoder pojavil Nathan.
''Tega pa ne smeš odpreti'' je rekel tako hitro, da ga je komaj razumela.
''Zakaj pa ne? Ničesar mi ne pustiš tukaj, vse kar naredim je ne, česar koli se dotaknem je ne, karkoli samo želim pogledati je ne! Zakaj si tak? Morda pa res ne bi smela na ta vlak'' je rekla z zelo žalostnim tonom. Usedla se je na spodnji del pograda in solze so se ji ulile iz oči. Kaj je bilo narobe.
Nathan se je usedel poleg nje ter jo objel preko ramen. Sprva ni vedel kaj naj reče ampak je potem le našel prave besede. ''Le zaščititi te želim Skylar. Ta svet je zelo nevaren in ne veš kaj vse te čaka. ''
Skylar se mu je nasmehnila kljub temu pa si je želela, da bi ji vsaj kdaj kaj dovolil. Ampak vse je bilo za njeno dobro.
-----
Skylar je končno dobila amulet, ampak le zakaj ni smela gledati ljudi kljub temu da je amulet že dobila. Gre še komu na živce da Skylar ničesar ne sme ker če bi bla js ona bi Nathana že vrgla čez okn. Anyways tuki je nou del upam da ste užival v branju :dancer:
Skylar je gledala Nathana v oči. Nič ji ni bilo jasno le kaj se je zgodilo. Še zmeraj ni mogla dihati, skušala je vstati a žal je bila še zmeraj preveč pretresena od vsega skupaj, da bi lahko vstala. Že je hotela nekaj reči ampak ji je Nathan podal malo vode.
Zahvalila se mu je z nasmehom ter z veseljem spila par požirkov vode. Ta voda je bila ta okusna, da bi jo lahko pila kar naprej. Ni imela okusa po navadni vodi, taki kot je doma vendar je imela okus po nečem kar Skylar ni znala poimenovati. Kmalu zatem, ko je dekle prišlo k sebi pa je opazila črno vrečko v Nathanovih rokah. Pokazala je nanjo in Nathan se ji je nasmehnil ter ji v roke dal vrečko. Skylar je privzdignila obrvi in previdno odprla vrečko, da bi videla kaj se skriva v njej. Iz nje pa je potegnila ogrlico z majhnim rdečim kamenčkom. Ostala je brez besed bila je čudovita ampak le zakaj ji je dal takšno ogrlico.
"To je tvoj amulet" je na koncu le priznal. "Pridi ti ga nadanem"
Skylar se je obrnila in kmalu na vratu začutila njegove hladne roke, ki so ji okoli vratu zapele ogrlico. Iz svoje torbe je vzela manjše ogledalo ter se pogledala vanj.
"Pristoji ti" je rekel Nathan.
"No torej mi boš povedal zakaj je ta amulet?" Odkimal je.
Ni ji mogel povedati resnice, čeprav se je zavedal, da bo enkrat morala izvedeti. Kar pa ni vedel pa je, da bo Skylar to izvedela zelo kmalu.
Po dolgem počitku pa sta se Skylar in Nathan skupaj odpravila do jedilnega vagona.
"Preden se odpraviva tja pa te moram na nekaj opozoriti" je rekel.
Ona pa je privzdignila obrvi. Le kaj ji je nameraval povedati. Morda pa je končno zbral pogum, da ji pove o amuletu.
"V vagonu boš videla razne ljudi, nikoli prav zares nikoli pa jih ne poglej v oči. V redu?" je vprašal z zelo resnim glasom. Resnično ni hotel česa tvegati.
Prispela sta v jedilni vagon ter se usedla stran od drugih. Skylar je celotno kosilo preživela tako, da nikogar ni pogledala v oči. Ni si upala. Skoraj sta že pojedla, ko se je Skylar zazdelo da jo nekdo kliče. "Skylar" je odmevalo v njenih ušesih. Skoraj se je že obrnila, ampak je Nathan pravočasno zaznal da se nekaj dogaja ter jo sam poklical. Ona pa se je, preden bi ji uspelo pogledati kam drugam obrnila k Nathanu.
Nasmehnila se mu je ter pohvalila hrano, ki so jo dobili za kosilo. Po njenem mnenju je bilo to najboljše kosilo, ki ga je kadarkoli okusila. Dobili pa so namreč paradižnikovo juho s krekerji za predjed, lososa s perfektno pečenimi krompirjevimi krhlji, ter za sladico je bilo na voljo več različnih vrst tort, piškotov in biskvitov. Resnično ji ni bilo jasno zakaj je hrana tu tako zelo okusna. Le kako je to mogoče. Morda so v hrano dajali kakšne posebne začimbe.
Ko sta se oba najedla tako, da skoraj nista mogla več dihati sta odšla nazaj v svoj vagon. Skylar si je prvič resnično ogledala celoten vlak. Vse je izgledalo tako zelo drago, in kot iz neke pravljice. Vsi sedeži so bili iz žameta, in so bili temno rdeče barve, tako kot barva kakšnega dobrega rdečega vina. Ves les v njuni kabini je bil temno rjav, skorajda že črn. Bilo ji je zelo všeč kljub temu pa se je bala, da ne bi česa po nesreči uničila. Njuna kabina je bila ogromna zdelo se ji je nemogoče saj je na hodniku izgledala zelo majhna. Imela je svojo kopalnico, svojo spalnico, ter dnevni prostor. Bila je kot hotelska soba v kateri je bila enkrat s svojim očetom, ko je bila še čisto majhno dekle. Odšla je v spalnico kjer je omare napolnila s svojimi stvarmi. Ravno je hotela odpreti nočno omarico ko se je od nikoder pojavil Nathan.
''Tega pa ne smeš odpreti'' je rekel tako hitro, da ga je komaj razumela.
''Zakaj pa ne? Ničesar mi ne pustiš tukaj, vse kar naredim je ne, česar koli se dotaknem je ne, karkoli samo želim pogledati je ne! Zakaj si tak? Morda pa res ne bi smela na ta vlak'' je rekla z zelo žalostnim tonom. Usedla se je na spodnji del pograda in solze so se ji ulile iz oči. Kaj je bilo narobe.
Nathan se je usedel poleg nje ter jo objel preko ramen. Sprva ni vedel kaj naj reče ampak je potem le našel prave besede. ''Le zaščititi te želim Skylar. Ta svet je zelo nevaren in ne veš kaj vse te čaka. ''
Skylar se mu je nasmehnila kljub temu pa si je želela, da bi ji vsaj kdaj kaj dovolil. Ampak vse je bilo za njeno dobro.
-----
Skylar je končno dobila amulet, ampak le zakaj ni smela gledati ljudi kljub temu da je amulet že dobila. Gre še komu na živce da Skylar ničesar ne sme ker če bi bla js ona bi Nathana že vrgla čez okn. Anyways tuki je nou del upam da ste užival v branju :dancer:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
men je ta zgodba fuuuuuuul usec in me zlo zanima kaj bo v naslednm delu
in ja ta nathan mi gre sicr mal na zivce k ji skos neki prepoveduje in zakaj ze? pac sama se je odlocla da bo sla na ta vlak in zdej ji tezi neki skos
drgac pa ja je zgodba dost dobra se najdejo unes kksne slovnicne napakice ampak to se usakmu zgodi tak da je okej in kr tak naprej
in ja ta nathan mi gre sicr mal na zivce k ji skos neki prepoveduje in zakaj ze? pac sama se je odlocla da bo sla na ta vlak in zdej ji tezi neki skos
drgac pa ja je zgodba dost dobra se najdejo unes kksne slovnicne napakice ampak to se usakmu zgodi tak da je okej in kr tak naprej
2
Bralka 📚
hvala me veseli da ti je všeč :))
bos pa mogla brat naprej da izves razlog za nathanovim obnasanjem ;)
bos pa mogla brat naprej da izves razlog za nathanovim obnasanjem ;)
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
jeeejj koncno 3.del..no zdej sm pa sele v velkm prcakvanju...me zanima kaj se se skriva na temu vlaku...upam da kmal izvem..
hvala
hvala
2
vse bos zvedla ob pravm casu ;)
in ja hvala ker si si vzela čas in prebrala me vesli da ti je všeč
in ja hvala ker si si vzela čas in prebrala me vesli da ti je všeč
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mešanica vsega možnega
Ojla,
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)
