Ljudje brzijo mimo mene. Družina, ki hodi proti meni je ovita v tančico ljubezni. To lahko vidim. Nekje ob strani ulice sedi žalostni brezdomec. Ovit je v zelo temno tančico, kar pomeni, da razmišlja o samomoru. Pogledam družino in nato brezdomca. Nekje je povezava. Iz obraza si snamem očala za zaznavanje tančic in spet se prikažejo moje vijolične oči. Ne skrbi me, da se bom izdala, ker ljudje preprosto niso pozorni. Stopim do brezdomca, ki me niti ne pogleda. Tudi on je imel družino. Pomislim. Le kaj se mu je zgodilo? Nekaj žalostnega? Iz svojega črnega plašča potegnem živo rdečo vrtnico ter mu jo ponudim. Počasi jo vzame ter se mi nasmehne. Nadanem si očala. Njegova tančica se je iz temne spremenila v zlato. Nasmehnem se ter stopim do družine. Iz plašča vzamem rumeno vrtnico ter jo ponudim mami. Ona se ne nasmehne. Samo jezno me odrine in se spet posveti svojim otrokom. Nato do mene stopi najmlajša članica družine in me objame. Stara je približno tri leta. Njeni črni lasje se prepletejo z mojimi zlatimi. Za uho ji zataknem vrtnico. To ji bo prineslo srečo. Počasi grem stran. Moja naloga je opravljena. Razdelila sem še zadnje vrtnice. Ko že hočem oditi nazaj domov v svojo galaksijo me nekdo prime za roko. Obrnem se. Pred sabo zagledam fanta toliko starega kot sem jaz. To naj bi bil najstarejši brat deklice z vrtnico. Nasmehnem se mu. Nekaj mi govori ne poslušam ga. Pa saj ga niti ne razumem! Čeprav sta najina jezika popolnoma drugačna se med nama plete živo rdeča tančica. Ljubezen. Vem, da bom kmalu morala iti zato ga objamem in odhitim nekam kjer me ne bi mogel najti. Razmišljam o brezdomcu - hotel je narediti samomor, ampak... To ni edina rešitev! Zato sem mu podarila vrtnico, ki mu bo prinesla srečo. Nikoli ni rešitev samomor! Vsak je dragocen. Čeprav je majhen kot mravlja je velik kot ocean. In, če izgubimo ocean ne bo dovolj vode za preživetje. Veste koliko rib je v oceanu!? Veste koliko rib je odvisnih od oceana?! Poleg tega razmišljam tudi o družini - ljudje so preveč zaščitni in nikomur ne zaupajo. Ponujena jim je bila sreča in nekaj najlepšega na svetu. Še enega družinskega člana. Starši vrtnice niso hoteli sprejeti. Deklica pa jo je, ker jo je vodilo srce. In naredila je prav. Res, da zdaj ne bo družina tega dobila bo pa ona, ko bo odrasla. Ko sem zbudim iz misli je ob meni spet fant. Spet mi nekaj govori, šepeta. Dovolj imam čakanja. Poljubim ga na tople rožnate ustnice. Ne upira se. Ko snamem očala in vidi moje vijoličaste oči se ne ustaši. Samo še bolj se zaljubi. Tudi njega je vodilo srce. Vem, da hoče z mano. Primem ga za roko. Pogledam okoli sebe in skupaj se dvigneva v zrak. Brez besed. Ko fanta pogledam prikima in skupaj odletiva nazaj... K meni domov. Nekam popolnoma drugam. Oba sva srečna in zaljubljena. To ni več moja naloga. To je moja usoda. In njegova. Zdaj, ko so vsi ljudje dobili svojo srečo jo moram dati tudi tebi.

:rose:

*b* KONEC *b*