hejla

odločila sem se napisati novo zgodbo (ostale bom tudi še nadaljevala) in sicer tale za spremembo ni fantazijska. upam, da vam bo všeč
-fleurdesia




Brado sem položila na dlan in se prepričevala, da sem sproščena in da zmorem zaspati. Toplota dlani me ni grela, temveč spravljala ob živce, česar nisem pokazala navzven, le poskusila sem razmišljati o čem drugem. Komolec sem prislonila na plastičen rob avta in v tej poziciji se nisem počutila preveč udobno, a to je bil edini položaj, v katerem bi bilo možno zaspati. Vedela sem, da ne bom, saj nisem bila zaspana, a potrebovala sem spanec. Kljub temu to ni bilo pomembno. Ne meni, ne drugim. Drugim? Moji teti Tini, ki je vozila hrumeč avtomobil.

Zazrla sem se skozi okno in v trenutku se mi je želodec obrnil, čeprav že lep čas nisem jedla. Nisem prenesla vožnje. Kamorkoli sem pogledala, pa naj je bila to cesta spredaj, narava ob strani ali prašna tla avtomobila, vedno mi je bilo tako presneto slabo. Nikdar nisem bruhala. Zadržala sem ta neprijeten občutek v sebi in poskušala razmišljati o čem drugem. In to ni bilo težko. Po glavi mi je vedno letelo na milijone misli.

Obrnila sem glavo stran od okna, da bi se slabost malo umirila. Ni se, a želela sem preveriti, koliko je ura. Na sedežu poleg mene je počival moj telefon. Vzela sem ga v roke in ko sem ga prižgala, je vame butnila močna svetloba ekrana. Vozili sva se v temi. Bila je noč.

»Telefon,« sem zaslišala kratek ukaz tete. Ni ji bilo treba drugega reči. Odložila sem napravo in v trenutku pozabila, koliko je bila ura, čeprav sem to preverila pred nekaj sekundami. Ni bilo pomembno. Ne meni, še manj pa teti.

Zaprla sem oči, a vedno ko sem to naredila, se mi je pokazal prizor moje matere, ki v rokah drži mojega bratca in ga varuje s telesom kot kos zlata. Bratcu so se svetile oči od joka in zmedeno je obračal glavico zdaj proti materi in zdaj proti meni, a to nisem bila jaz, saj mene nikoli ni opazil. Le stala sem zraven in opazovala dogajanje, kot bi gledala film ali brala knjigo. Bratec je gledal osebo poleg mene in v nerazumljivem dojenčkovem jeziku spraševal mater, kaj se dogaja. Ona mu ni odgovorila.

Ko sem razmišljala o tem prizoru, sem si predstavljala, da se je zgodil še včeraj. Oh, ko bi se le. Bilo je šest let nazaj in takrat sem mislila, da je moje življenje povsem uničeno. Svet se mi je podiral, a takrat se nisem zavedala, da je bil tisto le začetek. Če bi lahko, bi zavrtela čas nazaj in vse doživela še enkrat, da le ne bi nikoli pristala tam … tam, kjer sem zdaj. Vse bi dala, da bi se moje življenje odvijalo drugače, kot se zdaj.

Vozili sva se že nekaj ur in zdelo se mi je, da bova kmalu prispeli. Teta je nenadoma naredila sunkovit ovinek, ki sem ga dobro poznala. Zapeljala je na majhno parkirišče, ki ni bilo osvetljeno, in ustavila avto ob majhni leseni kolibi. Ugasnila je avto in se obrnila nazaj k meni.

»Pravila so se spremenila,« je tiho rekla. »Telefoni ne pridejo več v poštev.« Stegnila je roko in nastavila dlan. Neslišno sem zaklela in se nejevoljno ločila od telefona. Saj ne, da sem ga dejansko potrebovala. A z njim sem se počutila malo manj samo. Prav tako sem v zadnjih mesecih naredila veliko fotografij, na katere sem bila kar ponosna.

Tina je pospravila telefon v rjavo torbico. Zamislila se je, nato pa nadaljevala s svojim kratkim govorom.

»Še nekaj. Ne boš več del sedmega kvadra, saj je bil odstranjen. Razlog te ne zanima. Zdaj stanuješ v osmem, s čimer si zadovoljna in srečna. Hvaležna si za premestitev.« Nadela si je svoj prisiljen nasmeh, ki sploh ni bil videti kot nasmeh, temveč grimasa človeka, ki se je udaril v prst na nogi. Opazovala me je še naslednjih let sekund, nato pa se obrnila naprej in si začela zapisovati v beležko.

Presneto. Sedmemu kvadru sem pripadala osem mesecev in pol, zato mi selitev ni bila niti malo všeč. Stiskalo me je v pljučih in čutila sem naval solz v očeh, kar se mi je velikokrat zgodilo, ko so se zgodile spremembe. A sem jih zadržala v sebi, tako kot vse drugo, česar nisem smela pokazati. Navzven sem bila zadovoljna in srečna. Hvaležna za premestitev. Točno tako kot je dejala teta.