1. POGLAVJE: Ponovno snidenje
3. del



Slišala sem, kako je teta stopala korak za korakom više. Čakala sem, morda se bo vrnila. Verjetno si bo premislila. Ni imelo smisla, da se moram naprej prebiti sama, saj niti vedela nisem, kako. Ona je bila ključ in vodič do vhoda, jaz sem ji vedno sledila in nisem smela spraševati ničesar in nič me ni smelo zanimati. Seveda me je, a teta je takoj opazila, če sem le za trenutek opazovala njene gibe na poti in vedno je sledil dolg pogovor o tem, da nisem zainteresirana v popolnoma nič in da je moj edini cilj slediti njenim navodilom. A zdaj vse tisto ni več imelo smisla.

Ni se vrnila. Koraki so se nehali, kar je pomenilo, da je prispela na vrh.

Zdaj sem šele postala panična. Da me je pustila samo tam, kjer me še dva dni nazaj ni niti spustila z oči, me je povsem vrglo s tira. Kaj se dogaja? Očitno so se morale zgoditi blazne spremembe in velike odločitve, da je po šestih letih tako zelo drugače.

Počutila sem se, kot da se spreminjam v ledeno kocko. Skorajda sem lahko videla led, ki je rasel iz tal in z bolečim mrazom zavzel moje telo. Nisem se več mogla premakniti. Edino, kar sem lahko naredila, je bil padec na še toliko bolj mrzla tla, zato sem to naredila. Zabolelo je. Zvila sem se v človeško kepo in drgetala, z mano pa se je tresel ves hodnik. Glavo sem skrila med kolena in v tem položaju ostala še nekaj minut, no, vsaj zdelo se mi je tako. Morda je bilo le nekaj sekund ali pa so minile dolge ure, lahko bi bili celo dnevi. Čas se mi ni zdel pomemben, a kaj je sploh bilo pomembno?

Spomnila sem se na ključ, ki mi ga je predala teta. Še vedno sem se ga tesno oklepala, saj sem se bala, da bi čudežno izginil, če ga le za trenutek ne bi čutila med prsti. Dvignila sem glavo in ga pogledala. Seveda ga nisem videla in videla nisem tudi ničesar drugega, saj mi teta ni pustila svoje svetilke, hodnik pa je bil črn kot noč. Ujeta sem bila v temini in zdelo se mi je, da sem počasi začela pozabljati, v kateri smeri je lestev in v kateri dolg hodnik. Potipala sem po tleh in se premikala v vse strani, dokler nisem prišla do stene za sabo. S prsti sem potovala po njej in počasi prišla do mrzle lestve. To je pomenilo, da hodnik vodi v drugo smer. In tja sem morala iti po tetinih navodilih.

Ker nisem mogla za vedno ostati ujeta ali do naslednjič, ko bi nekdo hodil tu, sem se počasi odpravila. Delala sem počasne in previdne korake in z vsakim podrsala po tleh, da bi se prepričala, da pod mano ni česa nevarnega. Že sama tla so se mi zdela smrtonosna, a če bi naletela na luknjo ali ostro skalo, bi me bilo še lažje konec. Z roko sem otipavala steno na desni strani in steno na levi. Dlani so me skelele zaradi ostre površine, ki se mi je zabadala vanje, a sem bolečino poskusila pozabiti. Oči sem stiskala skupaj, saj sem se bala, da bi v temi zagledala srhljive podobe, ki bi si jih namislili moji možgani. Pomagalo je, sem pa namesto njih videla prizore iz preteklosti. Videla sem rdečelaso deklico, ki je ležala na zeleni travi in zrla v nebo. Nato se je prizor spremenil in pred mano je stal majhen krožnik z nedotaknjenim kosom mesa. Poleg njega sem videla zmečkan list papirja, razmočen od solz in krvi.

Ne vem, kako dolgo sem potrebovala, da sem prišla vse do konca hodnika, a važno je bilo, da sem prispela v enem kosu. Pred sabo sem zatipala še eno steno, na njej pa obešeno lestev. Za trenutek me je oplazil polt strahu, da sem se pomotoma vrnila do začetka hodnika in bom morala pot premagati še enkrat. Na srečo sem se motila. Lahko sem čutila, da je ta lestev iz lesa in ne kovine. Spomnila sem se je, ker sem jo preplezala že mnogokrat, a vedno me je vodila teta, nikoli nisem šla sama. Ne bi se je smela spomniti. Če bi teta ugotovila, da sem si zapomnila del poti, bi sledil pogovor. Ugriznila sem se v ustnico. Nato sem zarila nohte v lastno kožo, dokler ni začelo boleti. Nisem čutila dovolj bolečine, da bi se kaznovala, a trenutno tega nisem mogla spremeniti. To bom opravila kasneje.

Povzpela sem se po lestvi in spet me je zgrabil strah pred padcem, a tokrat ne tako močan, saj sem se vzpenjala. Še zmeraj nisem videla prav ničesar in upala sem, da se ne bo lestev nenadoma zlomila in bom zgrmela v globino. Vsak korak je bil večje tveganje in večji napor, saj je bila vsaka letev lestve bolj oddaljena od prejšnje. Morda se mi je to le zdelo, postajala pa sem vedno bolj izmučena. Držal se me je občutek, da bom omedlela ali izgubila nadzor nad sabo, nevidna sila pa me bo povlekla v neznano. Če bi lahko videla, bi se mi pogled verjetno majal do skrajnosti, saj v sebi nisem imela skoraj nič več življenjske energije. V želodcu mi je krulilo in povzročalo neznosno bolečino, a če sem iskrena, mi je bila ta bolečina všeč. Topla in žgečkljiva. Prijetna na nek način, razumljiv pa verjetno poleg mene ni bil nikomur.

Lestve je zmanjkalo. Predstavljala sem si, da sem na vrhu gore, pred mano pa stopnice do pekla. Hitro sem zatisnila oči. Sovražila sem namišljene podobe, ki so se prikazale v temi.

Vsak premik sem naredila skrajno pazljivo in počasi, dokler nisem zlezla na nekakšno polico na vrhu lestve. Ključ v roki me je zabadal v kožo, a nisem nameravala popustiti prijema niti za trenutek. Tipala sem okoli sebe, da bi začutila vrata, za katera sem vedela, da morajo biti tu. Še nekaj, kar sem si zapomnila. Jezna nad sabo sem še močneje stisnila ključ.

Končno sem zatipala drugačno površino od tal in to so bila vrata. Našla sem zapah, okoli katerega je bila priklenjena veriga, prav takšna kot ta, ki sem jo nosila okoli vratu, le da vsaj trikrat debelejša. Poiskala sem ključavnico, z nekaj napora vstavila ključ vanjo in ga obrnila. Veriga je padla na tla, zaradi česar je v tem majhnem prostoru globoko zadonelo. Zmrazilo me je. Če bi kdorkoli slišal, koliko hrupa povzročam …

Dvignila sem zapah in potegnila za vrata. Ko so bila le za milimeter odprta, je vame butnila slepeča svetloba iz zunanjega sveta. Iz oči mi je začelo teči, tako boleč je bil snop luči, verjetno sonca od zunaj. Ne, ni moglo biti sonce, saj je bila še pred minutami noč. Zaječala sem in si zakrila obraz. Tako skrita sem na mestu stala še nekaj minut, dokler nisem začutila, da me bolečina v glavi zapušča. Počasi sem umaknila roke in šele po nekaj minutah v strahu odprla oči.

Pred mano se je razprostiral masiven travnik z gosto, vendar kratko travo, ki je nisem videla vse od odhoda. Travnik je obdajala več metrov visoka kovinska ograja z bodečo žico in električnim pastirjem. Paslo se je devet krav, ki se niso menile zame, temveč še naprej žvečile travo. Nekaj sto metrov naprej so stala debela kovinska vrata, ki so vodila naprej. Tja sem morala iti, čeprav bi najraje ostala med kravami. Te mi nikoli niso ničesar naredile. In tudi blage veze nisem imela, kako naj bi prišla skozi vrata, ker z mano ni bilo Tine.

Pogledala sem v oblačno nebo. Ni mi bilo jasno. Kako je bila prej noč, zdaj pa je dan? V zraku je bil jutranji pridih, kar je lahko pomenilo le eno. V tistem hodniku sem res trpela nekaj ur. Misel na to me je prestrašila še bolj, kot zavedanje, da moram stopiti skozi dobro znana vrata pred sabo.