hejla, tukaj je nov del :)
vesela bi bila mnenj in predlogov za izboljšanje.



*b* 2. POGLAVJE: Celica na koncu hodnika *b*
*b* 1. del *b*



Sovražila sem ta kraj. Niti trenutka nisem preživela v miru, nikdar se nisem počutila varno in vsak dan sem trpela telesno bolečino. Sovražila sem ljudi, vonj prostorov, vsakodnevno rutino. Stiskanje v srcu je bilo prav vsako jutro strah vzbujajoče in včasih sem si zares želela, da bi me nekoč pokončalo. Le čakala sem na dan, ko bo bolečina tako ostra, da mi bo razklala srce in me končno kaznovala tako, kot si zaslužim. A nisem imela take sreče, da bi se mi ta velika želja uresničila. Zato sem si želela kaj, kar bi lažje osvojila. Želela sem pobegniti. Kamorkoli. Lahko bi bila kjerkoli, samo da mi ne bi bilo treba trpeti v tej utesnjeni stavbi, ki je bila polna ljudi. Resnično sem sovražila ljudi.

A kako bi pobegnila? Pobeg se ni zdel kot nekaj, kar bi zlahka osvojila, še posebej ne sama. Nihče ni nikoli pobegnil od tu. Nihče ni nikoli odšel.

Spominjala sem se časov, preden sem prišla sem. Nisem se jih dobro spomnila in tudi poskušala sem jih pozabiti, saj me je misel na njih naredila žalostno in izbrisala še tisto malo upanja, ki sem ga imela; skoraj nič ga ni bilo. A tisti časi so bili … bili so *i* prijetni. *i* Niso bili popolni in zgodile so se tudi precej slabe stvari, a nikoli se nisem počutila ujeta v ponavljajočem ciklu vsakodnevne bolečine in v prepričanju, da se borim proti celemu svetu in hkrati sami sebi. Takrat sem bila tudi močnejša. Ne le fizično, tudi globoko v sebi sem znala presoditi, če je nekaj prav ali ne, znala sem se tudi postaviti zase in za druge ter razmišljati s trezno glavo. Znala sem vprašati za pomoč, saj sem v življenju imela ljudi, ki sem jim lahko zaupala. Ne vsega, več kot zdaj pa že. Edini ljudje, ki so mi kadarkoli bili pri srcu, so se zdaj nahajali nekje daleč, kamor nisem mogla seči. Bili so …

*i* Kje so? *i*

Že dolga štiri leta, odkar sem prišla v Dom, jih nisem videla. Za njimi je izginila vsaka sled. Za *i* mano *i* je izginila vsaka sled. V njihovih očeh sem verjetno izpuhtela z obličja Zemlje in se nikoli vrnila, nikoli zagledala njihovih obrazov ali zaslišala njihovih besed ali smeha. Hrepenela sem po dotiku bratovih drobnih prstov in toplini mamine roke, ki mi razmrši lase. Sanjala sem o dedku in babici, ki sta mi kot otroku vsak večer pripovedovala izmišljene pravljice o živalih iz gozda. Najraje sem zaspala ob prigodah ježa Bodca, ki so me spravljale v smeh. Spomnila sem se njunih glasov, vonja njune majhne koče na robu gozda v gorah, kamor sem vedno želela iti, a smela le enkrat na mesec, saj me mama ni imela časa zapeljati. V gozdu so se potikali zajci in srne, ki sem jih videla zelo redko, saj so zbežali ob najmanjšem šumu. Pozimi sem iskala njihove stopinje in postala vznemirjena in jezna, ko mi babica ni verjela, da sem jih videla. Z dedkom sva včasih nabirala gozdne jagode, a jaz jih nisem preveč marala, zato sem jih vedno odnesla bratcu, ki jih je bil zelo vesel. Če sem zdaj zaprla oči, sem videla njegov debelušen obraz, popacan z jagodnim sokom. Takrat je bil še trileten otrok. Zanimalo me je, kako izgleda zdaj. Večji? Ima temnejše lase? So njegove oči še vedno zelene ali so postale rjave in nato sive kot moje? So tudi njemu izginili čudoviti kodri in jih nadomestili nezdravi in redki ravni lasje? Se je tudi on začel spraševati, v čem je smisel življenja?

Od vsega pa me je najbolj zanimalo, ali tudi oni pogrešajo mene tako kot jaz njih. Če tudi oni prebedijo noči v solzah in se poskušajo zbuditi iz nočne more, v kateri živijo. Jaz sem o njih razmišljala vsak dan in v glavi ustvarjala zgodbe o njihovem življenju. Poskušala sem si predstavljati, o čem se mama in brat pogovarjata, ko sta doma. Poskušala sem si predstavljati vonj babičinih sladic in sveže opranih oblek, ki jih je vedno obesila na vrv sredi travnika, ki jo je privezala na drevesne veje. Ni mi uspelo. Imela sem dve različni teoriji, kaj bi se lahko zgodilo z njimi. Velikokrat sem razmišljala o tem.

Prva teorija je bila, kako sem želela, da preživljajo življenje. Da so pozabili name in napredovali na boljše. Brat je pridno nadaljeval s šolo in po pouku odšel na igrišče s prijatelji, zvečer pa pomagal mami pospraviti stanovanje in skuhati večerjo. Mama je čez dan uspešno delala s prijetnimi sodelavci v službi, ki jo je po letih iskanja končno našla, popoldne pa se pravočasno vrnila domov, da je sinu pripravila malico po šoli. Iz stanovanja je odstranila moje igrače, oblačila in slike, da nihče nikdar ne bi vedel, da sem nekoč obstajala. Sina je vsak vikend odpeljala na izlet z avtom, ki si ga je končno kupila. Bila sta srečna, zdrava in živela brez skrbi. Prav tako babica in dedek.

Druge teorije nisem marala in sovražila sem se, ko sem razmišljala o njej. A zmeraj, ko sem jo želela pozabiti, je preplavila moje misli in me spremljala še ponoči in vsakič, ko sem zaprla oči. Govorila je o najslabših možnostih, kako je končala moja družina po mojem odhodu. Mama ni nikdar pozabila name, tudi brat ne. Krivila sta sebe, da sem odšla in prepričevala policijo še tedne, da so me poskušali najti. Mama je obupala nad iskanjem službe, pozabila skrbeti za lastno zdravje, sina pa dala svojim staršem v čuvanje, da bi me imela čas iskati. Moj brat ni nadaljeval s šolo in nikdar dobil izobrazbe, ki jo potrebuje. Življenje moje družine je bilo v razsulu, krivda pa moja.

*i* Culpa mea est. *i*

*i* Krivda je moja. *i* Latinski stavek, ki sem se ga naučila v Domu. Znala sem jih še mnogo, saj je bil to edini hobi, po katerem sem lahko posegla in me je držal pokonci. V sobi, v kateri sem stanovala, sem namreč imela nekaj knjig, ki bi me lahko zaposlile. Nobene nisem odprla. Branje ni bilo zame. Nisem marala zgodb o junakih, ki so živeli boljše življenje od mene ali pa ga pridobili na koncu knjige. Oni niso bili ujeti v stavbi, ki je nikoli niso zapustili. V njihovih življenjih se je dogajalo veliko stvari, medtem ko se moje ni premaknilo niti za milimeter. Če bi katero od knjig na polici prijela v roke, je verjetno ne bi mogla odložiti in zgodbo bi si predstavljala preveč živo. Ko bi knjigo zaključila, pa bi se še bolj zavedala, v kakšnem položaju sem in da bom tukaj ostala za vedno, povsem brez upanja. Knjig se zato nisem niti dotaknila.

Slovar latinskih stavkov je bil izjema. Z veseljem sem ga odprla in se počasi premikala preko strani. In marsikatero misel, ki je brenčala v moji glavi, sem zdaj znala reči po latinsko. Jezik mi je bil všeč zaradi lepih, enostavno izgovorljivih besed in glagolov, ki so skoraj vedno stali na koncu stavka. Stavki so bili spevni in realni, nikoli preveč zapleteni. Najraje sem imela dejstvo, da je latinščina mrtev jezik, ki se ne govori. Tudi jaz sem bila mrtva, kljub temu, da sem živela. Latinski jezik je bil živ, še kako živ, a nikoli govorjen. Tako kot jaz. Moje srce je bilo, a zame ni bilo vredno izgubljati besed.