Hejhoj! Po dolgem času, se spet vračam s svojo zgodbo. Verjetno se je nihče več ne spomni, a še vedno lahko kliknete modro puščico pri naslovu, da si pogledate prejšnje dele. Kakorkoli, tale del bo malo daljši, zato upam, da med branjem ne bo nihče zaspal (razen, če bo to kdo bral ponoči, ko ne bo mogel zaspati).
_______________________________________________________________
Ženska, za katero se je, če ji ne bo kmalu povedala svojega imena, odločila, da jo bo klicala kar 'Vila,' jo je odvedla skozi vrata, po hodniku in po stopnicah navzdol. Tam, pa skozi še ena vrata in pred njo se je razprostrl s sončno svetlobo obsijan prostor, ki je bil nedvomno jedilnica. V njej je sedelo in zajtrkovalo približno pet ljudi. Ko so ju zagledali so ju soglasno pozdravili. »Živjo Clor, živjo Viki.« Slednjo je kar streslo, ko je ugotovila koliko ljudi pozna njeno ime. Le v kakšno past je zabredla?
Clor jo je odvedla skozi jedilnico, do vrat na nasprotni strani. Tem je sledilo še več hodnikov, ovinkov in vrat. Viki si je vse skupaj poskušala čim bolje vtisniti v spomin. Stene so bile polepljene s tapetami v barvi pistacije (Viki se je od vse zelene barve že kar vrtelo), na njih pa je bila vsake toliko obešena slika, ali uokvirjen časopis. Tla so bila pokrita z deskami iz mahagonijevega lesa, te pa so bile tako zloščene in polakirane, da je Viki v njih lahko videla celo odsev stropa. Strop ni bil več povsem bel; pokrit je bi s čudnimi madeži za katere Viki ni bila prepričana od kod izvirajo.
Clor jo je odvedla na malce večji hodnik. Na njuni levi so bila velika okna polkrožne oblike, z umetelno izrezljanimi lesenimi okvirji in tankimi, pastelno roza zavesami. Skoznje se je odpiral pogled na zeleno pokrajino, posuto s čednimi grički in prav nobenim gozdom. Na nebu so se zbirali oblaki in se pripravljali na tipičen jesenski naliv. Viki so se v misli prikradle podobe na čas, ko je bila še čisto majhna. Preden so ju ujeli je živela s staršema. A takrat, sta bila še zelo stroga. Kolikor se je Viki spomnila, sta bila skoraj nečloveška. Sploh, ko so jima prišli na sled. To je bilo ravno v jesenskem času. Od tod tudi vsi ti slabi in boleči spomini. A potem, ko sta končno pobegnila, sta se nekako spremenila … Bila sta bolj prijazna. Viki še nikoli ni bila v zaporu, a je bila prepričana, da se zaporniki delijo na dokaj urejeno družbo 'starejših' in 'novincev'. Morda je bilo vse le v njeni domišljiji, a povsem si je lahko predstavljala, kako neki starejši zapornik uči njune starše kakih življenjskih modrosti in lekcij, ki jih je spoznal med ždenjem v zaporu.
Da bi te misli pregnala iz glave, se je Viki raje osredotočila na slike in časopise na steni. Ravno sta šli mimo naslovnice, na kateri je pisalo »KONČNO SPET ZA ZAPAHI,« kar jo je naredilo še bolj živčno. Začelo se ji je dozdevati kaj sledi.
V glavi je predelala že vse možne scenarije, kaj se bo zgodilo in kako se bo rešila, ko jo je Clor popeljala okrog še enega ovinka in se ustavila. Znašli sta se pred dokaj velikimi mahagonijevimi vrati. Nanje je bila pribita bakrena ploščica. Vanjo so bile vgravirane tri začetnice.
R. I. P.
Če je bila to šala, je Viki ni razumela. In, če ni bila šala, Viki prav tako ni razumela. Clor jo je pogledala s svojimi prodornimi zelenimi očmi, s katerimi bi prav lahko streljala laserje. »Obiskala boš našega šefa,« je dejala. »Ta se bo odločil kako in kaj bomo s teboj. Lahko si še zelo uporabna.« Ja, pa kaj še, si je mislila Viki. Pripravila se je že, da bo uresničila svoj prvi načrt pobega; hotela se je že obrniti in steči stran, a je Clor že trkala na vrata. »Naprej,« je rekel glas na drugi strani. Clor je odprla vrata in potisnila Viki skoznje. Nato, jih je še zaprla za sabo. S tem, je Viki s svojega seznama črtala vsaj tri načrte za pobeg.
Šefova pisarna je bila taka kot je Viki pričakovala; knjižne omare, stene povsem prekrite z raznimi uokvirjenimi časopisi, velika hrastova pisalna miza, po njej raztreseni raznorazni papirji in velik monitor postavljen na sredino ter prav čeden kaktus na okenski polici. Enako pa ni veljalo za šefa. Ni sedel za mizo, pač pa poleg nje, udobno zleknjen v žameten naslanjač in bral knjigo z naslovom »Kako ujeti kriminal v 13 preprostih korakih, priročnik za začetnike,« ki jo je po vsej verjetnosti napisal sam. Ko je obrnil stran, je obliznil prst, Clor in Viki pa lep čas kar ignoriral. Potem pa je, kar iznenada, vrgel knjigo v zrak, ki je poletela v perfektnem loku in se postavila na prazno mesto na eni od knjižnih polic, na nasprotni strani pisarne. Ob tem se je Viki zdrznila. Tako spreten ni bil niti njen oče. Takoj si je popravila vtis o tem človeku. Bil je bolj prebrisan kot lisica, toliko je že vedela o njem.
Šef se je usedel za mizo, pometel papirje na stran in prepletel prste. »Živjo Clor,« je rekel. »Vidim, da si mi pripeljala prišlekinjo.« Pogledal je Viki. Imel je hladne, sivomodre oči in v njih vse prej kot prijateljski pogled, četudi se je smehljal. »Viki torej, kako ti je ime?« Zastavljenega vprašanja Viki ni razumela. Ali je to sploh bilo vprašanje? Karkoli je že bilo, je bilo popolnoma nelogično.
Ugajalo mu je, da je zmedena. »Ah, kakorkoli, Viki - še - vedno - ne - poznam - tvojega - imena, sedi prosim, na tale stol tukaj.« Clor je pred mizo postavila skrajno neudoben lesen stol, takega, kakršni so tudi v šolah, in Viki je sedla nanj. »Ah, Viki iz Temačnega Mesta tega očitno ne bo priznala. Mafija in pol, kaj?« je rekel šef. Viki je bila še bolj zmedena. Govoril je povsem nesmiselno. »Najbolje bo, da se ti predstavim še jaz. Imena ti ne bom povedal, ker mi tudi ti svojega nočeš, a kliči me kar gospod Rip.« Viki ga je razumela približno toliko, kolikor je razumela Nemce, ko se je priselila. Hotela ga je že vprašati, kaj misi s tem, da noče povedati imena, ko jo je prekinil z ostrim »A – a, tukaj postavljam vprašanja jaz.« Viki je pokimala.
»Za začetek hočem vedeti, kam hodiš v šolo. Povej mi točno ime šole.« Viki je bila tiho. »Zini,« je revsknil g. Rip. »Šola ima podobno ime kot tista na katero sem hodila prej, zato sem zamešala imeni.« Kar je bilo delno res, čeprav je ga. Hartmann ime šole že tolikokrat ponovila, da so ga še njeni copati znali na pamet. »Recimo, da ti verjamem,« je rekel g. Rip in priprl oči. »Drugo vprašanje: imaš brata ali sestro?« »Ja.« »Vprašal sem te, če imaš brata ALI sestro,« je počasi ponovil vprašanje on. »Sestro,« je hitro odgovorila Viki in povesila pogled, češ, da jo je strah. V resnici je samo poskušala uresničiti načrt za pobeg številka 12a ali pa načrt za pobeg številka 12e, ki je vključeval manj odgovorov na Ripova vprašanja. »Aha, bi mi torej povedala, ali poznaš gospo Ado Seidel?« Viki je osupnila. Gospod Rip je imel zelo zvit način izpraševanja, tak, da si je težko sproti izmišljevati odgovore, s tem vprašanjem pa jo je sploh ujel v past. Morda je bilo bolje reči ne, a če je on poznal njeno ime, je morda delala zanj?
Iz zadrege jo je rešilo trkanje na vrata. »Naprej,« je rekel gospod Rip. Vstopil je fant Vikijinih let, z daljšimi rjavimi lasmi, jantarnimi očmi in pegastim obrazom. Viki se je zdel neverjetno znan, a se ni mogla spomniti od kod.
»Klicali ste me, gospod,« je rekel. »Ja, ampak nisem rekel, da pridi zdaj, rekel sem, da pridi čez dve uri. Znaš gledati na uro? Ker se mi ne zdi tako,« je v odgovor zarenčal g. Rip in pokazal na stensko uro. »Glej. Rekel sem, pridi točno ob 10.00, zdaj pa je ura 7.40. Vidiš kakšno razliko?« mu je počasi razložil šef. Fant je povesil glavo. »Ja,« je tiho rekel. »Super, ker te trenutno prav nihče ne potrebuje. Skidaj se,« mu je ukazal gospod Rip in zamahnil z roko, kot bi hotel odgnati nadležno mušico. Fant se je obrnil in odprl vrata.
Tedaj se je Viki zdrznila. V glavi se ji je odvil načrt za pobeg označen kot »Ti kar sanjaj, Viki« in zgrabila je priložnost. Pognala se je s stola in stekla proti vratom, s pospeškom hitrejšim od gepardovega.
A bila je prepočasna. Iz kota sobe je planila Clor in jo prijela z obema rokama, da jo je zaustavila, s tem pa pokazala, da je precej močnejša, kot je Viki sprva mislila. Odvlekla jo je nazaj do stola in jo grobo posedla. Ves čas jo je trdno držala za rame, da ji Viki nebi mogla pobegniti.
»Huh, si pa živahna,« je pripomnil g. Rip. Viki mu je namenila najhladnejši pogled kar jih je premogla, a to nanj seveda ni naredilo nobenega vtisa. Rip se je nagnil proti njej in se zarežal. »Očitno si precej bolj nevzgojena kot sem sprva predvideval. Dobro se pretvarjaš, moram priznati.« Viki je povesila pogled. Bila je odločena, da ne bo nikogar izdala. Gospod Rip jo je še nekaj časa prebadal s svojim hladnim pogledom, nato pa se zmagovalno naslonil nazaj v svoj stol. »Očitno jo bomo morali omehčati,« je naznanil. »Viki, še se bova srečala in do takrat mi ne boš nikamor pobegnila. Clor, pošlji goloba njenim staršem, da je ne bodo čakali.« »Da, gospod,« mu je odvrnila Clor.
Viki je osupnila. Pridržali jo bodo tukaj, to ji je bilo jasno, a tisto z golobom … Spomnila se je, kako so en teden nazaj dobili 'golobjo pošto'. Zed je očitno vedel kaj golob prinaša, a ni hotel povedati. A, tisti golob je prišel iz Anglije. Morda so jih njihovi kolegi opozarjali na nevarnost? Ali pa je bilo vse skupaj zaigrano in je Zed sodeloval z Zasledovalci? S tem si je belila glavo medtem, ko jo je Clor grobo potiskala skozi hodnike in po stopnicah navzgor. Očitno je pozabila, da Viki še vedno ni zajtrkovala, čeprav jo je odvedla skozi jedilnico, že dvakrat.
_________________________________________________________________
Ok, to je bilo to za zdaj. Prosim, napišite svoje mnenje v komentar in povejte, če je kje kakšna napaka, da jo popravim.
Lepe počitnice še naprej,
muca Zajči:smile_cat:
_______________________________________________________________
Ženska, za katero se je, če ji ne bo kmalu povedala svojega imena, odločila, da jo bo klicala kar 'Vila,' jo je odvedla skozi vrata, po hodniku in po stopnicah navzdol. Tam, pa skozi še ena vrata in pred njo se je razprostrl s sončno svetlobo obsijan prostor, ki je bil nedvomno jedilnica. V njej je sedelo in zajtrkovalo približno pet ljudi. Ko so ju zagledali so ju soglasno pozdravili. »Živjo Clor, živjo Viki.« Slednjo je kar streslo, ko je ugotovila koliko ljudi pozna njeno ime. Le v kakšno past je zabredla?
Clor jo je odvedla skozi jedilnico, do vrat na nasprotni strani. Tem je sledilo še več hodnikov, ovinkov in vrat. Viki si je vse skupaj poskušala čim bolje vtisniti v spomin. Stene so bile polepljene s tapetami v barvi pistacije (Viki se je od vse zelene barve že kar vrtelo), na njih pa je bila vsake toliko obešena slika, ali uokvirjen časopis. Tla so bila pokrita z deskami iz mahagonijevega lesa, te pa so bile tako zloščene in polakirane, da je Viki v njih lahko videla celo odsev stropa. Strop ni bil več povsem bel; pokrit je bi s čudnimi madeži za katere Viki ni bila prepričana od kod izvirajo.
Clor jo je odvedla na malce večji hodnik. Na njuni levi so bila velika okna polkrožne oblike, z umetelno izrezljanimi lesenimi okvirji in tankimi, pastelno roza zavesami. Skoznje se je odpiral pogled na zeleno pokrajino, posuto s čednimi grički in prav nobenim gozdom. Na nebu so se zbirali oblaki in se pripravljali na tipičen jesenski naliv. Viki so se v misli prikradle podobe na čas, ko je bila še čisto majhna. Preden so ju ujeli je živela s staršema. A takrat, sta bila še zelo stroga. Kolikor se je Viki spomnila, sta bila skoraj nečloveška. Sploh, ko so jima prišli na sled. To je bilo ravno v jesenskem času. Od tod tudi vsi ti slabi in boleči spomini. A potem, ko sta končno pobegnila, sta se nekako spremenila … Bila sta bolj prijazna. Viki še nikoli ni bila v zaporu, a je bila prepričana, da se zaporniki delijo na dokaj urejeno družbo 'starejših' in 'novincev'. Morda je bilo vse le v njeni domišljiji, a povsem si je lahko predstavljala, kako neki starejši zapornik uči njune starše kakih življenjskih modrosti in lekcij, ki jih je spoznal med ždenjem v zaporu.
Da bi te misli pregnala iz glave, se je Viki raje osredotočila na slike in časopise na steni. Ravno sta šli mimo naslovnice, na kateri je pisalo »KONČNO SPET ZA ZAPAHI,« kar jo je naredilo še bolj živčno. Začelo se ji je dozdevati kaj sledi.
V glavi je predelala že vse možne scenarije, kaj se bo zgodilo in kako se bo rešila, ko jo je Clor popeljala okrog še enega ovinka in se ustavila. Znašli sta se pred dokaj velikimi mahagonijevimi vrati. Nanje je bila pribita bakrena ploščica. Vanjo so bile vgravirane tri začetnice.
R. I. P.
Če je bila to šala, je Viki ni razumela. In, če ni bila šala, Viki prav tako ni razumela. Clor jo je pogledala s svojimi prodornimi zelenimi očmi, s katerimi bi prav lahko streljala laserje. »Obiskala boš našega šefa,« je dejala. »Ta se bo odločil kako in kaj bomo s teboj. Lahko si še zelo uporabna.« Ja, pa kaj še, si je mislila Viki. Pripravila se je že, da bo uresničila svoj prvi načrt pobega; hotela se je že obrniti in steči stran, a je Clor že trkala na vrata. »Naprej,« je rekel glas na drugi strani. Clor je odprla vrata in potisnila Viki skoznje. Nato, jih je še zaprla za sabo. S tem, je Viki s svojega seznama črtala vsaj tri načrte za pobeg.
Šefova pisarna je bila taka kot je Viki pričakovala; knjižne omare, stene povsem prekrite z raznimi uokvirjenimi časopisi, velika hrastova pisalna miza, po njej raztreseni raznorazni papirji in velik monitor postavljen na sredino ter prav čeden kaktus na okenski polici. Enako pa ni veljalo za šefa. Ni sedel za mizo, pač pa poleg nje, udobno zleknjen v žameten naslanjač in bral knjigo z naslovom »Kako ujeti kriminal v 13 preprostih korakih, priročnik za začetnike,« ki jo je po vsej verjetnosti napisal sam. Ko je obrnil stran, je obliznil prst, Clor in Viki pa lep čas kar ignoriral. Potem pa je, kar iznenada, vrgel knjigo v zrak, ki je poletela v perfektnem loku in se postavila na prazno mesto na eni od knjižnih polic, na nasprotni strani pisarne. Ob tem se je Viki zdrznila. Tako spreten ni bil niti njen oče. Takoj si je popravila vtis o tem človeku. Bil je bolj prebrisan kot lisica, toliko je že vedela o njem.
Šef se je usedel za mizo, pometel papirje na stran in prepletel prste. »Živjo Clor,« je rekel. »Vidim, da si mi pripeljala prišlekinjo.« Pogledal je Viki. Imel je hladne, sivomodre oči in v njih vse prej kot prijateljski pogled, četudi se je smehljal. »Viki torej, kako ti je ime?« Zastavljenega vprašanja Viki ni razumela. Ali je to sploh bilo vprašanje? Karkoli je že bilo, je bilo popolnoma nelogično.
Ugajalo mu je, da je zmedena. »Ah, kakorkoli, Viki - še - vedno - ne - poznam - tvojega - imena, sedi prosim, na tale stol tukaj.« Clor je pred mizo postavila skrajno neudoben lesen stol, takega, kakršni so tudi v šolah, in Viki je sedla nanj. »Ah, Viki iz Temačnega Mesta tega očitno ne bo priznala. Mafija in pol, kaj?« je rekel šef. Viki je bila še bolj zmedena. Govoril je povsem nesmiselno. »Najbolje bo, da se ti predstavim še jaz. Imena ti ne bom povedal, ker mi tudi ti svojega nočeš, a kliči me kar gospod Rip.« Viki ga je razumela približno toliko, kolikor je razumela Nemce, ko se je priselila. Hotela ga je že vprašati, kaj misi s tem, da noče povedati imena, ko jo je prekinil z ostrim »A – a, tukaj postavljam vprašanja jaz.« Viki je pokimala.
»Za začetek hočem vedeti, kam hodiš v šolo. Povej mi točno ime šole.« Viki je bila tiho. »Zini,« je revsknil g. Rip. »Šola ima podobno ime kot tista na katero sem hodila prej, zato sem zamešala imeni.« Kar je bilo delno res, čeprav je ga. Hartmann ime šole že tolikokrat ponovila, da so ga še njeni copati znali na pamet. »Recimo, da ti verjamem,« je rekel g. Rip in priprl oči. »Drugo vprašanje: imaš brata ali sestro?« »Ja.« »Vprašal sem te, če imaš brata ALI sestro,« je počasi ponovil vprašanje on. »Sestro,« je hitro odgovorila Viki in povesila pogled, češ, da jo je strah. V resnici je samo poskušala uresničiti načrt za pobeg številka 12a ali pa načrt za pobeg številka 12e, ki je vključeval manj odgovorov na Ripova vprašanja. »Aha, bi mi torej povedala, ali poznaš gospo Ado Seidel?« Viki je osupnila. Gospod Rip je imel zelo zvit način izpraševanja, tak, da si je težko sproti izmišljevati odgovore, s tem vprašanjem pa jo je sploh ujel v past. Morda je bilo bolje reči ne, a če je on poznal njeno ime, je morda delala zanj?
Iz zadrege jo je rešilo trkanje na vrata. »Naprej,« je rekel gospod Rip. Vstopil je fant Vikijinih let, z daljšimi rjavimi lasmi, jantarnimi očmi in pegastim obrazom. Viki se je zdel neverjetno znan, a se ni mogla spomniti od kod.
»Klicali ste me, gospod,« je rekel. »Ja, ampak nisem rekel, da pridi zdaj, rekel sem, da pridi čez dve uri. Znaš gledati na uro? Ker se mi ne zdi tako,« je v odgovor zarenčal g. Rip in pokazal na stensko uro. »Glej. Rekel sem, pridi točno ob 10.00, zdaj pa je ura 7.40. Vidiš kakšno razliko?« mu je počasi razložil šef. Fant je povesil glavo. »Ja,« je tiho rekel. »Super, ker te trenutno prav nihče ne potrebuje. Skidaj se,« mu je ukazal gospod Rip in zamahnil z roko, kot bi hotel odgnati nadležno mušico. Fant se je obrnil in odprl vrata.
Tedaj se je Viki zdrznila. V glavi se ji je odvil načrt za pobeg označen kot »Ti kar sanjaj, Viki« in zgrabila je priložnost. Pognala se je s stola in stekla proti vratom, s pospeškom hitrejšim od gepardovega.
A bila je prepočasna. Iz kota sobe je planila Clor in jo prijela z obema rokama, da jo je zaustavila, s tem pa pokazala, da je precej močnejša, kot je Viki sprva mislila. Odvlekla jo je nazaj do stola in jo grobo posedla. Ves čas jo je trdno držala za rame, da ji Viki nebi mogla pobegniti.
»Huh, si pa živahna,« je pripomnil g. Rip. Viki mu je namenila najhladnejši pogled kar jih je premogla, a to nanj seveda ni naredilo nobenega vtisa. Rip se je nagnil proti njej in se zarežal. »Očitno si precej bolj nevzgojena kot sem sprva predvideval. Dobro se pretvarjaš, moram priznati.« Viki je povesila pogled. Bila je odločena, da ne bo nikogar izdala. Gospod Rip jo je še nekaj časa prebadal s svojim hladnim pogledom, nato pa se zmagovalno naslonil nazaj v svoj stol. »Očitno jo bomo morali omehčati,« je naznanil. »Viki, še se bova srečala in do takrat mi ne boš nikamor pobegnila. Clor, pošlji goloba njenim staršem, da je ne bodo čakali.« »Da, gospod,« mu je odvrnila Clor.
Viki je osupnila. Pridržali jo bodo tukaj, to ji je bilo jasno, a tisto z golobom … Spomnila se je, kako so en teden nazaj dobili 'golobjo pošto'. Zed je očitno vedel kaj golob prinaša, a ni hotel povedati. A, tisti golob je prišel iz Anglije. Morda so jih njihovi kolegi opozarjali na nevarnost? Ali pa je bilo vse skupaj zaigrano in je Zed sodeloval z Zasledovalci? S tem si je belila glavo medtem, ko jo je Clor grobo potiskala skozi hodnike in po stopnicah navzgor. Očitno je pozabila, da Viki še vedno ni zajtrkovala, čeprav jo je odvedla skozi jedilnico, že dvakrat.
_________________________________________________________________
Ok, to je bilo to za zdaj. Prosim, napišite svoje mnenje v komentar in povejte, če je kje kakšna napaka, da jo popravim.
Lepe počitnice še naprej,
muca Zajči:smile_cat:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
dobro!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Draga muca Zajči!
Jaz imam občutek - ne vem, če je ravno res - da moram vedno na nekaj čakati. Na poletje, na kino, na kosilo, na naslednji del serije in na naslednji del tvoje zgodbe. In povem ti, da je bilo čakanje na naslednji del tvoje zgodbe eno najtežjih čakanj kar sem jih doživela v svojem 'čudovitem' življenju.
In ne moreš si predstavljati kako zelo sem čakala naslednji del te zgodbe. Razmišljala sem o njej in premišljevala kako natančno te naj prepričam, da objaviš naslednji del. Iskreno - sploh te ni bilo na Pilu kar mi je zadevo še dodatno otežilo. Potem pa so izumili to 'moj kotiček' zadevo in scenarij se je začel odvijati meni v dobro. In potem vidim, da si komentirala oziroma napisala svoje mnenje ene knjige v Pilovi knjižnici in sem takoj letela in začela kovati načrt kaj napisati, da te bom najbolj prepričala. Kot kaže, da sem se izkazala precej dobro, ne?:wink:
Oprosti, ker komentiram komaj zdaj. Objavo sem videla že včeraj zvečer in, ko sem začela brati, nisem imela pojma o ničemer. Kdo je Clor (zelo dobro ime, mimogrede) in kaj dela Viki tukaj kjer je. Zato sem prebrala vse za nazaj. Vse od prvega dela Le še jesen pa do emojija muce na koncu te objave. In iskreno nisem pričakovala, da me zgodba še bolj navdušila kot me je že. Brez heca. Sem dokaj resna oseba. Nihče mi sicer ne verjame, ko to rečem, ampak... Vidiš? Nisi edina, ki se včasih malo zgubi!:wink: (Ja, spomnim se kaj si napisala v predgovoru v prvem delu.)
No, da povem.
Če se izkaže, da je Zed pripadnik Zasledovalcev bom znorela. Mislim, ZED??!?!?!
Upam, da je Opal (to ime mi je tako zelo všeč, da ne vem, če bom zmogla) na varnem, ker se mi je takoj prikupila čeprav upam, da se zaveda, da smo me - starejše sestre - zelo pomembne a njih in jim utiramo pot.
Ta gospod Rip! Zvenelo bo zelo čudno, ampak... zelo mi je všeč. Ne vem točno zakaj, ampak zelo mi je všeč njegova osebnost kljub temu, da je zloben. Res ne vem kaj se dogaja z mano.
Potem pa še zahvala: Hvala, hvala, hvala, da sva te z Bralko zgodb uspeli prepričati, da si objavila nov del svoje zgodbe in moje najljubše zgodbe, ker po mojem ne bi več mogla in bi te poiskala (ne sprašuj kako, ker ne vem:kissing_smiling_eyes:) in bi ti težila dokler se ne bi tako zelo razjezila, da bi iz tiste čiste jeze napisala nov del. Hecam se. (Potem pa se čudim, da me ljudje ne jemljejo resno!:wink:) Ampak! V vsakem hecu je zrno resnice, zato se pazi!:kissing::wink:
Ne resno: Hvala, hvala, da si napisala nov del, ker...VAU!
Zdaj pa še besede, ki najbolje opišejo tvojo zgodbo:
- fantastična
- popolna
- nepogrešljiva
- nepozabna
- nenadomestljiva
- najboljša
- polna
- dolga (to je najboljše dejstvo)
- dih jemajoča
- spektakularna
- fenomenalna
- božanska
Upam, da ti je zdaj vsaj malo bolj jasno kako zelo mi je všeč ta zgodba na katero sem čakal (zame je že bilo) celo stoletje.
Obožujem te!!!!
Prosim, prosim nov del. Pa čimprej. In ne v tvojem jeziku, ker tisto je dva tedna! V našem jeziku, okej? V jeziku tistih, ki samo sanjamo, da bi znali tako dobro pisati. :wink:
Največja oboževalka ever! n.a.j.v.e.č.j.a.
JustLilly
P.S. Oprosti za pravopisne napake, ampak res sem vzhičena!:blush:
Jaz imam občutek - ne vem, če je ravno res - da moram vedno na nekaj čakati. Na poletje, na kino, na kosilo, na naslednji del serije in na naslednji del tvoje zgodbe. In povem ti, da je bilo čakanje na naslednji del tvoje zgodbe eno najtežjih čakanj kar sem jih doživela v svojem 'čudovitem' življenju.
In ne moreš si predstavljati kako zelo sem čakala naslednji del te zgodbe. Razmišljala sem o njej in premišljevala kako natančno te naj prepričam, da objaviš naslednji del. Iskreno - sploh te ni bilo na Pilu kar mi je zadevo še dodatno otežilo. Potem pa so izumili to 'moj kotiček' zadevo in scenarij se je začel odvijati meni v dobro. In potem vidim, da si komentirala oziroma napisala svoje mnenje ene knjige v Pilovi knjižnici in sem takoj letela in začela kovati načrt kaj napisati, da te bom najbolj prepričala. Kot kaže, da sem se izkazala precej dobro, ne?:wink:
Oprosti, ker komentiram komaj zdaj. Objavo sem videla že včeraj zvečer in, ko sem začela brati, nisem imela pojma o ničemer. Kdo je Clor (zelo dobro ime, mimogrede) in kaj dela Viki tukaj kjer je. Zato sem prebrala vse za nazaj. Vse od prvega dela Le še jesen pa do emojija muce na koncu te objave. In iskreno nisem pričakovala, da me zgodba še bolj navdušila kot me je že. Brez heca. Sem dokaj resna oseba. Nihče mi sicer ne verjame, ko to rečem, ampak... Vidiš? Nisi edina, ki se včasih malo zgubi!:wink: (Ja, spomnim se kaj si napisala v predgovoru v prvem delu.)
No, da povem.
Če se izkaže, da je Zed pripadnik Zasledovalcev bom znorela. Mislim, ZED??!?!?!
Upam, da je Opal (to ime mi je tako zelo všeč, da ne vem, če bom zmogla) na varnem, ker se mi je takoj prikupila čeprav upam, da se zaveda, da smo me - starejše sestre - zelo pomembne a njih in jim utiramo pot.
Ta gospod Rip! Zvenelo bo zelo čudno, ampak... zelo mi je všeč. Ne vem točno zakaj, ampak zelo mi je všeč njegova osebnost kljub temu, da je zloben. Res ne vem kaj se dogaja z mano.
Potem pa še zahvala: Hvala, hvala, hvala, da sva te z Bralko zgodb uspeli prepričati, da si objavila nov del svoje zgodbe in moje najljubše zgodbe, ker po mojem ne bi več mogla in bi te poiskala (ne sprašuj kako, ker ne vem:kissing_smiling_eyes:) in bi ti težila dokler se ne bi tako zelo razjezila, da bi iz tiste čiste jeze napisala nov del. Hecam se. (Potem pa se čudim, da me ljudje ne jemljejo resno!:wink:) Ampak! V vsakem hecu je zrno resnice, zato se pazi!:kissing::wink:
Ne resno: Hvala, hvala, da si napisala nov del, ker...VAU!
Zdaj pa še besede, ki najbolje opišejo tvojo zgodbo:
- fantastična
- popolna
- nepogrešljiva
- nepozabna
- nenadomestljiva
- najboljša
- polna
- dolga (to je najboljše dejstvo)
- dih jemajoča
- spektakularna
- fenomenalna
- božanska
Upam, da ti je zdaj vsaj malo bolj jasno kako zelo mi je všeč ta zgodba na katero sem čakal (zame je že bilo) celo stoletje.
Obožujem te!!!!
Prosim, prosim nov del. Pa čimprej. In ne v tvojem jeziku, ker tisto je dva tedna! V našem jeziku, okej? V jeziku tistih, ki samo sanjamo, da bi znali tako dobro pisati. :wink:
Največja oboževalka ever! n.a.j.v.e.č.j.a.
JustLilly
P.S. Oprosti za pravopisne napake, ampak res sem vzhičena!:blush:
0
Wow, res hvalaaa❤❤
Veš, kako me je navdušil tale tvoj komentar (čeprav je bil dolg skoraj toliko kot sama zgodba, heh 😅)
Všeč mi je, ko vidim kaj si bralci mislite o mojih likih in to mi tudi pomaga pri pisanju😁. Kar se tiče gospoda Ripa, te pa razumem. Tudi meni so vedno najbolj všeč "ta slabi" liki v knjigah in filmih hehe 😏.
In ja, zelo veliko mi pomeni, da ti je ta zgodba tako všeč. Tvoji komentarji me spodbujajo, da se samo še bolj trudim s pisanjem in še bolj vztrajam . Se bom potrudila, da bo nov del prišel čim prej, (v roku naslednjih sedmih dni 😅), da ti ne bo treba preveč čakati 😋.
Mimogrede, sem ti povedala kako te občudujem? Vedno si tako pozitivna in vedno znaš razveseliti in nasmejati!
Bodi še naprej taka kot si! 😘
Lp Zajči
Ps.: Še enkrat: hvalahvalahvalahvalahvalahvalahavhal!!!!!!
Veš, kako me je navdušil tale tvoj komentar (čeprav je bil dolg skoraj toliko kot sama zgodba, heh 😅)
Všeč mi je, ko vidim kaj si bralci mislite o mojih likih in to mi tudi pomaga pri pisanju😁. Kar se tiče gospoda Ripa, te pa razumem. Tudi meni so vedno najbolj všeč "ta slabi" liki v knjigah in filmih hehe 😏.
In ja, zelo veliko mi pomeni, da ti je ta zgodba tako všeč. Tvoji komentarji me spodbujajo, da se samo še bolj trudim s pisanjem in še bolj vztrajam . Se bom potrudila, da bo nov del prišel čim prej, (v roku naslednjih sedmih dni 😅), da ti ne bo treba preveč čakati 😋.
Mimogrede, sem ti povedala kako te občudujem? Vedno si tako pozitivna in vedno znaš razveseliti in nasmejati!
Bodi še naprej taka kot si! 😘
Lp Zajči
Ps.: Še enkrat: hvalahvalahvalahvalahvalahvalahavhal!!!!!!
Moj odgovor:
#rebi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
TAKE ME THERE AGAINNNN!! :purple_heart::purple_heart::pray::pray:🥺🥺:joy::joy:Js ...