Romeo sem postal le za nekaj minut, nato pa sem se konvetiral nazaj v Aleksa. Avdicija je šla solidno, vsaj tako sem upal.

Ko sva naslednji dan s Kristino stala pred oglasno desko sredi zahodnega stopnišča, se je s prekrižanimi rokami obrnila k meni in nejevoljnk zamrmrala: "Vidiš? Kot je rekla Neža, Romeo in Julija sta Tadej in Ester."

Medtem ko sem si grizel ustnico, sem z očmi skeniral celoten seznam. Poleg Kristininega imena in še kakšnih petih je bilo z nalivnikom dopisano "Avdicija 2", medtem ko so mene očitno poslali v Francijo, saj je bilo poleg "Aleks" napisano "Paris". Tadeja sem zadnjič spoznal. Po avdiciji se mi je predstavil in me vprašal, če se mu samo zdi, ali me je videl teči okrog stadiona prejšni teden. Odgovoril sem mu, da najverjetneje in potem sva pot nadaljevala v isti smeri; on do avtobusne postaje, jaz pa do mojega doma v bližini.

"Kdo je ta Ester?" sem vprašal in se ozrl naokoli, da se ne bi moja domnevna Ester prislikala naokoli.
"Kako ne veš?" je napol naveličano in napol nejeverno zavzdihnila moja sogovornica in si popravila žep na kavbojkah. "Vsi poznajo Ester," je dodala in skomignila.

Čez en teden sem tudi jaz spoznal Ester. Ko smo sedeli na odru in na glas brali scenarij, je ležala diagonalno od mene z glavo obrnjeno proti drugim in pokrčenimi nogami. V rokah je imela svinčnik z logotipom nekega podjetka in z njim kracala v svoj scenarij. Oblečena je bila v hlače z naramnicami in črtasto majico. Zelene oči so nekajkrat prestregle moj pogled, ki ga njeno gravitacijsko polje ni nehalo vleči k sebi. Težo njenih zelenih oči sem prvič začutil, ko se prebral prvo repliko.

Takrat sem si želel, da bi se tla odra pod mano vdrla in da bi me sunkovitoma povleklo proti jedru zemlje. Ali pa da bi se zbudil in ugotovil, kako neumna ideja se je bilo prijaviti na avdicijo za stvar, o kateri pravzaprav nimaš pojma. Tina me je popravljala po vsaki tretji besedi, tudi Tadej mi je včasih kaj prišepnil, drugi so večinoma gledali v svoj tekst, Ester pa je samo strmela.

Ugotovil sem, da je Paris grof, ki se želi poročiti z Julijo. Zdelo se mi je, da vloga kar očitno presega moja sposobnosti, vendar pa sem se počutil bolje, ker je Tina popravljala vse po vrsti, še največ Tadeja, čeprav se Tadej z gledališčem ukvarja tudi obšolsko. Menda bi rad bil igralec. Njegovo branje replik je bilo kar obetavno, vendar pa je bilo visoko dekle z rdečimi prameni neizprosno.

Po vaji je Tina zgrabila svojo torbico in Tadeju pritisnila poljub na usta in se nato hitro odpravila bog ve kam. Kristina je klepetala z mano, njena prijateljica pa je nato zagodla, da se jima mudi na avtobus. Za njima so pobegnili tudi ostali. Zadnja v dvorani sta tako ostala Tadej in Ester. Ugotovil sem, da stojim kot lipov bog in predstavljam tujek, zato sem se odpravil čez vrata in se pričel spuščati po stopnicah, vendar počasi.

Kmalu sem zaslišal njuna glasova za mano, vendar nisem mogel razbrati, o čem sta se pogovarjala. Ob pogledu name je Ester utihnila, Tadej pa je zaklical: "Hej Aleks!"

Tako sem se pridružil njunim pogovorom, ko smo se skupaj odpravili iz šole. Tadej je hodil poleg mene in se odločil, da me bo spremil domov, češ da ima avtobus čez eno uro. Za nama je po ozkem pločniku hodila Ester in na vsake toliko časa odgovorila na kakšno Tadejevo vprašanje, sicer pa je bila tiho. Žepe rok je imela v svoji olivno zeleni usnjeni jakni in bolj ali manj gledala v tla, enkrat pa sem slišal, da je brcnila nepograbljeno jesensko listje, ko smo šli mimo knjižnice. Ni dajala vtis zgovornega dekleta, kot je to počela na informativnih dnevih.

Nenadoma se je oglasila rahlo glasneje, kot da bi se želela prepričati, da sva jo slišala: "Tu grem levo, v trgovino moram." Tadej se je obrnil in hodil ritensko: "Okej, se vidimo jutri, potem. Adijo Ester!" Tudi jaz sem se ozrl, vendar me je ob tako direktnem pogledu nanju zvilo v želodcu, tako da sem le pomahal. Na razpotju naju je zapustila, midva pa sva še naprej čvekala oziroma sem bolj ali manj poslušal Tadeja. Zdej se mi je precej v redu tip. Povedal mi je, da hodi v tretji letnik in popljuval profesorico za fiziko. Želel sem vprašati, če je sošolec od Ester, glede na to, da se je od nje poslovil tako, da ji je povedal, da se bosta videla. Seveda me je zanimalo več stvari o njej, ampak sem raje ostal tiho.

Ponovno sem jo videl naslednjega jutra. Opazila me je, preden je vstopila v učilnico v prvem nadstropju in mi pomahala z bežnim nasmeškom. Zaprepaden sem pomahal nazaj.