NAZADNJE, KO JE PRIPOVEDOVALA KATE:
Zrak. Potrebujem zrak. Ampak ni bil samo tisti trenutek. Vse odkar me je Alex ugriznil, nisem mogla normalno dihati. Stiskalo me je v prsih in samo vprašanje časa je bilo kdaj bom popustila.
Ulile so se mi solze. Glasno sem zaihtela in se zrušila, na kolena. Obraz sem zakopala v dlani, ter samo ihtela. Čutila sem solze, ki so mi drsele prek lic.
»Oprosti.« Sem rekla. »Ne bi smela…«

»Ne.« Je rekel Alex. »Morala si. Enostavno morala si. Včasih je pač preveč.«

MEDTEM PRI OSTALEM TROPU (pripoveduje Kayla):
(sanje) Nenadoma pa se je nekaj deset metrov stran od obale pojavila svetleče modra pika. Ker je bilo sredi noči, je bila precej opazna. Liam. Moj mlajši bratec.
Za sabo sem gledala svojega mlajšega brata, popolnega štiriletnika, ki je bil – v nasprotju z mano, mesečno pošastjo – tudi element vode.
Nenadoma pa sem zaslišala krik. Otroški krik.
»Liam!« Sem zakričala skozi temo, kar se je iz mojih glasilk izvilo kot lajanje. »Prihajam!«
(resničnost) Pognala sem se pokonci.
Je Liam res pomemben za našo težavo? Kako, saj je mrtev… in jaz sem kriva za to. Jaz sem ga ubila. Če ne bi…
Po hladnem licu mi je stekla solza in v tistem trenutku se je nebo obarvalo rožnato.

»Sky, poskusi navezati stik.« Sem še zamrmrala, preden sem se poglobila v starinske črke in obrabljene strani knjige, ki bo mogoče rešila tri življenja.


---
KATE
Vstala sem in stekla med drevesa. Nikoli v življenju še nisem to jokala. In pred mojim bivšim fantom in še enim fantom ki ga komajda poznam… počutila sem se kot mala deklica.
Zaslišala sem, da je Alex klical moje ime, zato sem se ustavila in se ozrla okoli sebe. Če me ne bi poklical, bi se verjetno izgubila v gozdu. Samo usedla sem se pod smreko in čakala da me najde. Po nekaj minutah je zadihan pritekel do mene.
»Zakaj si kar šla?« Me je vprašal.
»Če bi ti jokal pred svojo bivšo punco in nekom ki ga komajda poznaš, kot še nisi nikoli v življenju, ti tudi ne bi bilo ravno prijetno…« Sem mu pojasnila, malce hladno, malce užaljeno, malce pa samo… žalostno.
»Ni panike.« Je rekel in sedel poleg mene. »Včasih pač moraš.«
»Cori tole ne bi bilo všeč.« Sem mu v rahlem smehu zamrmrala, vendar je samo skomignil z rameni.
»Tukaj ne vidim nobene Core.« Je nato rekel in se mi nasmehnil. Nato je počasi prijel mojo roko in jo nežno stisnil. Vrnila sem mu stisk in glavo počasi naslonila na njegovo ramo.
»Še vedno sva lahko prijatelja.« Je zamrmral in pokimala sem. Lahko sva prijatelja. Preteklost ni pomembna.
»Misliš, da naju Justin išče?« Sem ga vprašala.
»Najbrž.« Je rekel Alex, vendar se ni premaknil. Samo sedela sva tam in razmišljala kako naju prijatelj išče.

»NAJBRŽ BOM ZMOTIL ROMANTIČNI TRENUTEK, AMPAK ME ŽE MALO SKRBI!« Se je skozi gozd zaslišal Justinov glas čez nekaj sekund. Zasmejala sem se in vstala.
»Veliko bolj ti paše, ko se smejiš.« Je rekel Alex, jaz pa sem v smehu samo zavila z očmi in mu ponudila roko, da se je potegnil na noge.
»TUKAJ SVA!« Je nato Alex zaklical in izza bližnjega drevesa je prisopihal Justin.
»Oh hvala bogu!« Je olajšano rekel Justin. »Ne bom se pretvarjal, da me ni strah v gozdu, ker me je. Vidva sta volkodlaka, jaz pa sem vajen jam in letenja v temi.«
Zasmejala sem se in mu odvrnila: »Razumem. Tudi vaša jama je bila malce strašljiva zame.« Justin je skomignil z rameni, potem pa smo se odpravili nazaj proti koči.

»Torej, kaj naj sedaj naredimo?« Sem vprašala, ko smo sedeli v očiščeni koči.
»Najprej moramo ugotoviti, v katerem času smo. To je prvi korak.« Je rekel Justin in z Alexom sva pritrdilno pokimala.
»Torej moramo najti znake civilizacije.« Je ugotovil Alex. »Jaz lahko grem kot volkodlak malce naokoli pogledat, če je v bližini kakšna vasica.«
»Ne!« Sem protestirala. »Včeraj si bil hudo poškodovan, skoraj si umrl. Jaz bom šla.« Sem rekla.
»Ampak ti si…«
»Punca? Neizkušena?« Sem mu malce preveč jezno odvrnila, da me je čudno pogledal, češ, kaj mi je. »Znam sama poskrbeti zase.« Sem mu odvrnila bolj mirno.
»Prav. Kate bo šla.« Je rekel Justin. »Moramo pa tudi poskrbeti, da ne umremo od lakote.«
»Grem jaz!« Se je oglasil Alex. »Tod okoli MORA biti kaj živali.« Spremenil se je v volkodlaka in se pognal med drevesa.
Ko sem gledala za njim, je Justin spregovoril: »Si v redu?« Pokimala sem in ga pogledala.
»Ja.« Sem še dodala, nato pa se v eni, rahlo boleči sekundi spremenila v volkodlaka, malce povohala in napela svoja volčja ušesa in stekla v smeri, v kateri se mi je zdelo, da bi lahko bila vasica ali celó mesto.
Sem bila res v redu? Ne. Ne bi rekla.


JEEEEEEEJ NOV DELLL, KONČNO!!!!!!! Hvala vsem ki ste me tako priganjali :) Torej, v komentarje pa mi napišite, kaj mislite da se dogaja s Xate (Alex + Kate), in pa kaj bi vam bilo ljubše, da so bili ujeti v preteklosti ali prihodnosti? (tukaj lahko upoševate, da so šli tja, o katerem obdobju so razmišljali, ko so šli skozi svetlobno steno).
Lp, No Name
P.S.: Če vam je všeč, lajkajte in se naročite name če želite biti obveščeni o prihodnjih delih.