Hej!
Najprej naj se najlepše zahvalim vsem, ki ste mi napisali takoo lepe komentarje in bili tako zelo lepo veseli, da sem nazaj. To mi resss veliko pomeni in hvala, hvala, hvala, da me imate radi. Pustili ste me brez besed.
Torej, vikend je! Zato pride naslednji del moje zgodbe! :stuck_out_tongue_closed_eyes:Upam, upam, da vam bo všeč!
Hvala, hvala za vse like in v glavnem zlati ste!
Če vam je zgodba všeč obarvajte srček roza in se naročite name, ampak to sploh ni tako pomembno, ker najraje na svetu berem vaše komentarje! Tako, da ja! Vesela bom kakšnega!
Zdaj pa preden se naveličate branja mojih 'predgovorov' in kar zaprte to zgodbo bom hitro končala.
Lubčka,
JustLilly:heart_exclamation:
Aja!
1. poglavje: https://www.pil.si/pisalnica/objava/wonderland-1-poglavje
***
2. poglavje: Še eden
JUSTIN
"Čudak!" "Bedak!" "Norec!" "Psihopat!" "Izobčenec!" "Bednik!" "Idiot!"
Preslišal sem žaljivke in le hodil naprej, naprej, stran. Malo so mi že šli na živce. Otroci, najstniki še odrasli so me imeli za čudaka prve vrste. Nikoli nisem razumel kaj je narobe, če nimam moči in imam pač črne lase. Je to res nekaj tako strašnega? Moja mama mi je vedno govorila, da morem samo hoditi in preslišati te zlobne ljudi, ki so nevoščljivi, ker sem drugačen. Oče je nasprotno menil, da bi moral kakšnega prebutati, ampak raje nisem. Bil sem veliko šibkejši. Lahko bi me ubili. Zato le tiho odhajam mimo njih in se v glavi sprašujem od kod in zakaj sem. Mamo sem vprašal, če sem iz katerega od mest, ampak je tako goreče odkimala, da sem raje pozabil to možnost, a sem vseeno kdaj, ko sem zagledal v daljavi kakšno mesto pomislil, da sem od tam. Na tem svetu so štiri mesta. Velik, ogromna in prebivalci mest se med seboj sovražijo. Zaničujejo. Meni in mojemu delu mesta je najbližje mesto, ki je svoje stolpe in mogoče stavbe postavilo preblizu reki. Baje, da zato, da bi nam dali vedeti, da se nas ne bojijo, ampak mislim, da je samo način, kako se delaš močnega v resnici pa si šibek. Zdaj sem zavil za vogal in se znašel na črni ulici. Mama mi je prepovedala hoditi na takšne kraje, ampak je nisem poslušal. Malo sem si želel umreti. Zdaj sem torej zavil na to temno ulico in se počasi sprehajal po njen. Čutil sem veter, ki mi je pihal v ravne lase in majhne kapljice, ki so me bodle v moje temne oči. Zaslišal sem šum in se obrnil. Mačka! Vseeno sem se odločil napotiti domov. Tako bo najboljše. "Kje si bil?" me je oče vprašal, ko sem prišel domov. "Tam kjer sem upal, da me bodo ubili," sem povedal brezbrižno in se ne meneč za njegov zaskrbljen pogled odpravil v sobo. "Čakala sem te," mi je očitajoče povedala Anne. Moja učiteljica obrambe. "Kaj delate tukaj?" sem utrujeno vprašal. "Jutri boš začel malo prej," je rekla in že stala. Zajamral sem, ampak vseeno prikimal. Nasmehnila se je in njeni zeleni lasje so plapolali za njo. Legel sem na posteljo in čez uro napornega razmišljanja zaspal.
Sunkovito sem odprl oči in se razgledal po sobi. Vse je bilo temno. Izdihnil sem. Kako bedno je živeti v strahu, da se ne boš mogel braniti, če te napadejo? Zelo. Prešinila me je ideja. Počasi se vstal iz postelje in se odplazil na hodnik. Počasi sem, stisnjen zraven stene, prehodil cel dvorec dokler nisem prišel v očetovo sobo. Tam sem sunil bodalo in nato neslišno zapustil sobo. Moj plan je bil sledeč. Tečem do reke in se tam ubijem. Ne vem zakaj sem se odločil ravno za kraj zraven reke. Mogoče zato, ker me je voda zelo privlačila. Užival sem v njeni družbi. Zdaj sem tekel čez ceste in kmalu sem prišel do širnega travnika. Začel sem teči še hitreje dokler se nisem ves utrujen ustavil. Umiril sem telo in nadaljeval. Ko sem prišel do široke reke sem se usedel na rob in pogledal v vodo. Razmišljal sem, da bi povedal kakšno besedo. Tako za foro. Potem pa sem zaslišal krik. Sunkovito sem vstal. Na sredini reke se je nekdo utapljal. Brez razmišljanja sem skočil v vodo in začel plavati. Kaj je narobe z njim? Sredi noči pa gre plavat v globoko reko. Jezus! Ko sem priplaval do telesa, ki je brcalo in se borilo sem presenečen ugotovil, da je punca. Oblečeno je imela obleko, podobno bolniški. Prijel sem jo za trebuh in jo vlekel proti kopnemu. Padla je v nezavest in postala še težja. Ko sem priplaval do brega sem jo nežno položil na travo in ji poskušal dajati umetno dihanje, jo oživljal dokler ni končno zakašljala in pobruhala ogromno količino in odprla oči. Takšne kot moje. Pogledal sem jo in celo v temi sem videl, da ima črne lase.
ALISON

Zakašljala sem in odprla oči. Nad mano se je osupel sklanjal fant, ki sem ga v temi komaj videla. Potem pa, ko so se moje oči privadile na temo sem zajel sapo. Imel je črne lase in temne oči. Počasi sem sedla in potem spet legla. "Spočij si," je komaj izdavil in se odpravil stran. V njegovi roki se je zalesketalo bodalo. "Kdo si?" sem šepnila. Sunkovito se je obrnil. "Loven," je počasi dejal. "Zakaj si me rešil?" "Ne vem." Želela sem ga še nekaj vprašati pa sem pozabila. Bila sem izčrpana in glava me je bolela. Zaprla sem oči in zaspala.
Sunkovito sem odprla oči in prestrašeno pogledala. Kje sem? Zaželela sem zakričati pa me je grlo tako zelo bolelo, da raje nisem. Pogledala sem svoja premočena oblačila in zavzdihnila. Saj res. Čakaj malo! Mislim, da sem bila včeraj preveč izčrpana, da bi dojela, da me je rešil sovražnik. Pogledala sem okoli in, ko sem ga zagledala spečega na tleh sem se pognala nadenj. "Kaj se dogaja?" je kriknil in začel mahati z rokami. Grdo sem ga pogledala, ko sem sedela na njem in mu pod vrat tiščala bodalo. "Ne premakni se," sem svareče šepnila. No, pa se je. V naslednji sekundi sem bila jaz tista, ki je čutila bodalo in tujčevo telo na sebi. "Kaj je s tabo? Mislim, rešim te ti pa se spraviš name," mi je šokirano povedal. V jutranji svetlobi sem si ga nato bolje ogledala. Lahko bi bila v sorodu. "Pusti me. Domov grem," sem komaj izdavila. V grlu me je žgalo in bodalo me je preplašilo. "O, ne! Nikamor ne greš! Pomisli! Zelo sva si podobna. Ne želiš vedeti zakaj? "Zamišljeno sem ga gledala in razmišljala. Malo me je res zanimalo, ampak nisem bila tako prepričana, če res želim izvedeti. Zraven tega kako bi pa izvedela? Jaz sem pobegnila in iščejo me in no, njega najbrž tudi. "Iščejo me." "Mene tudi," je odvrnil. "Velja! Ostanem tu, če pospraviš bodalo," sem rekla in, ko sem želela dodati, da ga nikoli več ne sme izvleči, da bi mi grozil mi je zmanjkalo glasu. "Ja, sem si mislil," je pokimal. Pomignila sem z glavo češ naj se spravi z mene. "…" Krasno tudi njemu je zmanjkalo glasu!
***
Uživajte počitnice, če ste na pravi strani Slovenije! :blush::stuck_out_tongue_closed_eyes:(Jaz jih imam!)