Opazovala sem znak obžalovanja, da mi je dal obljubo glede njegovih dotikov. Nato se je počasi nasmehnil.
“Prav imaš. Oprosti,” je dejal.
Samo pokimala sem. Več nisem zmogla, saj me je njegov nasmeh spravil na rob. Trudila sem se, da mu ne bi stekla v objem in pustila, da me spravi v posteljo, saj sem vedela, da ne bom dolgo več zdržala.
“Hvala,” sem se zahvalila.
Ian se je še zadnjič nasmehnil, nato pa sem ga opazovala med oblačenjem in pustil me je samo. Bila sem sama. Končno.
Zadnjih nekaj ur je bilo zame preveč. Ian me je obiskal na domu, prespal na meni in me odpeljal na svoj dopust. Še pred nekaj dnevi bi bila naravnost presrečna, pa vendar ... Sedaj sem bila zmedena, saj nisem razumela, zakaj si je kar naenkrat premislil glede mene. Mogoče ga zares zanimam? Ali pa je ugotovil, da bi mi ogromno pomenilo, če bi mi namenil nekaj časa? Nisem vedela, kaj naj si mislim in kako naj reagiram naprej.
Odločila sem se, da grem vseeno nakupovati. V bližini hotela je bilo nekaj trgovin. Vsekakor bom nekaj našla, če sem si morala nekaj kupiti z njegovim denarjem ... Mogoče pa bo le spominek. Kdo ve? Nenadoma sem zagledala obleko v izložbi. Zasijale so mi oči in stopila sem bližje. V mojih mislih je divjalo od tistega načrta, ki mi je nenadoma šinil v glavo. Bilo je noro, pa vendar ... Mogoče mi bo uspelo.
Petnajst minut kasneje sem stopila iz prodajalne z vrečko v roki. Prekrasna obleka kupljena z Ianovim denarjem. Upala sem, da mi bo načrt uspel.

* * *


Naslednje jutro sem se zbudila pred Ianom. Ležal je na svoji strani postelje in z obrazom je bil obrjen proti meni. Za trenutek sem se spraševala, če ga zbudim, nato pa sem se odločila, da vseeno ne. Nisem ga želela zbuditi.
V tišini sem se oblekla. Pograbila sem torbico in odšla iz sobe. Spustila sem se po stopnicah. Ko sem prišla v recepcijo, sem zapustila hotel in se napotila v najbližnji lokal. Potrebovala sem nekaj časa za razmislek, saj nisem zmogla več razmišljati v njegovi prisotnosti. Cel večer sem se trudila ostati hladna, kar mi je prineslo le nočne more. Nočne more v katerih me objema, poljublja in spravlja v ekstazo, ki ji nisem mogla ubežati.
Naročila sem si kavo. Plačala sem takoj, ko mi je natakar postregel, nato pa sem se zastrmela v svoj telefon. Nihče me ni klical, kar se mi je zdelo čudno. Linda je vedela, da sem skoraj obupala pred dvema dnevoma. Starša sta bila sicer v Evropi, vendar mama pa bi me že lahko poklicala. Ampak ne. Telefon je bil dobesedno mrtev.
Zavzdihnila sem in spila kavo. Mogoče me nihče ne pogreša. Pomislila sem na Iana, ki je celo noč spal poleg mene. Le kako se uspe zadržati, da se me ne dotakne? Sama sem se komaj zadrževala, da se nisem privila v njegovo naročje.
Pol ure kasneje sem se vrnila v hotel. Ravno sem hotela odkleniti vrata sobe, ko so se sunkovito odprla. Ian, oblečen in pripravljen, da zapusti hotelsko sobo, me je nekoliko jezno premeril od glave do pet.
“Kje pa si bila?” me je vprašal.
“Na kavi,” sem odvrnila.
Z roko si je šel med lase.
“Hotel sem te že iti iskati,” je dejal. Pomignil mi je, da naj vstopim v sobo. Poslušno sem šla naprej in počakala, da je zaprl vrata za nama in se obrnil proti meni. “Torej? Kje si bila, prekleto! Mislil sem, da ...”

____________________________________________________________________________________________________

bi bila vesela mnenj :)