PRIJATELJ ALI MORILEC?

Zazrem se nazaj k koledarju, 25.11... Dan na katerega so umorili moje starše… Prižgem belo svečo, ki je stala na mizici. Ogledujem si sliko na kateri je bila moja družina… Bili smo srečni… Popolni smo bili, nihče se ni kregal, ničesar nismo prekrivali drug pred drugim…
Zavzdihnem in obrišem solzo, ki je privrela iz mojega očesa. »Lara?..« V sobo vstopi Ema. Nasmehnem se ji, ter izpustim družinsko sliko. Počasi stopi do mene, ter me močno objame okoli ramen.
»Kaj si počela tako dolgo?« Nasmešek se mi spremeni v mrk obraz. Zazrla sem se k mizici. Ema je stopila bližje. »Še nisi prebolela?« Grdo sem jo pogledala, saj je vprašanje neumno. »Zagotovo sem prebolela Ema. Ti bi?! Moja starša sta bila! Kako bi ju lahko kar pozabila?«
»Oprosti…« Zavzdihnem, ter se odpravim k postelji. »Lara…« Zazrem se nazaj proti njej. V dlaneh je držala nož. Resno me je pogledala. Nož je položila na mizo, ter stopila k meni. »Pokaži svoje roke!« Upirala sem se in ji prigovarjala, da je vse v redu.
Uspelo ji je zavihati moj desni rokav. Sveže krvave rane na moji roki so se rdečkasto bleščale na sobni svetlobi. Ema me je prestrašeno pogledala v oči. Zavihala je drug rokav, na katerem so bile rane nekoliko podobne. Na jok me je sililo a ostala sem zbrana. »Zakaj? Rekla si da ne boš več!«
Zazrla sem se v steno. »Ta občutek je kakor droga… Težko se odvadiš…«
»Kje si se še?!« Globoko pogoltnem slino, ter odkimam. »Ne zmorem več Ema…« Planila sem v jok, ter se zvila v Emino naročje. Začutila sem prijateljičine tople roke, ki so me ovile okoli ramen. Najraje bi se pogreznila v zemljo, če bi se lahko.
»Lara prosim te. Ne počni tega! Ni vredno! Ne razumeš…« Odkimam. »Česar ne razumem? Vse razumem! Razumem, da sem napaka, da me nihče nemara, da si zaslužim le smrt! Ničesar si ne zaslužim! Niti tebe!« Rokave poravnam, ter se odpravim do vrat sobe. »Če boš šla, bom morala povedati…« Odkimam. »Ni vredno Ema… Tako ali tako mi ne bodo morali pomagati…« Zaprem vrata svoje sobe. Glavo položim nanje, ter stisnem oči.
Začutim kako se moje telo trese. Bala sem se, da bom spet pristala pred psihiatri in njihovimi pomočmi. Želela sem zakričati od bolečine, ki me je stiskala v srcu. »Si v redu?« Za sabo zaslišim tih glasek. Prepoznala sem ga. Obrnem se, ter si z roko obrišem solze. »Hej Brin!«
Popravim si svoje temno rjave lase na stran. »Zakaj jočeš?« Brin ne rad govori veliko zato so njegovi stavki kratki in direktni. »Saj veš…« Z krajšim zamikom prikima in se prijateljsko nasmehne, objame me čez ramena. »Na stranišče moram…« Brin prikima, ter se odpravi v njegovo sobo. Stečem po hodniku navzdol, ter se zaprem v stranišče. Zjočem se kar na tleh. »Tega ne prenesem več!!!« Zakričim na vso grlo. Hlipam in od jeze tolčen v steno stranišča. Stiskam zobe in čakam na dan, ko se bo na črnem zaslonu pojavila zelena črta.
Nekdo potrka na vrata mojega stranišča. Odprem jih in se jezno zastrmim v Emo. »Kako si vedela da sem tu?« Siknem z zobmi. Ema počasi odpre vrata na stežaj. »Ni očito, da se boš spet zatekla sem?« Zavijem z očmi. »Si povedala?« Na moje veliko presenečenje je odkimala. »Če ti bo tako pomagalo in če boš odnehala!«
Zazrem se v tla. Objamem jo… »Hvala…« Ji šepnem za uho. Bila je moja najboljša prijateljica in želela mi je najboljše. »Obriši si solze… Ter se preobleči. Mislim da ne želiš iti napol krvava v kino…«
Nasmehnem se ji, ter prikimam. »Prav imaš…« Stopim do umivalnikov… Svoje temno rjave lase spnem v čop, da si lahko umijem obraz, brez da bi mi lasje padali nanj. Moj obraz je bil ves rdeč zaradi mojega joka, ter kričanja. Ema je do mene prišla s papirčki iz stranišča, ter mi obrisala kri iz rok. Popravila mi je lase. »Dobimo se pri kinu ob šestih… Boš lahko prišla sama?« Prikimam ter jo še enkrat objamem.
Odpraviva se v najine sobe. Počakati bi morala, da se Sara vrne v sobo, saj si namreč deliva to 'stanovanje' oziroma sobo… Ozrem se proti uri… Ne bom imela dovolj časa, da prispem do kina če se ne odpravim sedaj od doma.
Pograbim za manjši listič, ter pisalo…
Sara!
Šla sem ven v mesto s prijatelji v kino. Ne bom jedla večerje, ker se bomo ustavili tudi v gostilni… Telefon se mi je izpraznil, zato ti pišem to pismo. Ne vem kdaj se bom vrnila nazaj… Uživaj!
Lara

Pismo položim na njeno spalno mizico, ter se odpravim ven na hodnik.


Zdravo!
Upam, da ti je bil ta del všeč... Začela sem pisati še novo zgodbo zraven, tako da sedaj pišem dve hihi. Lajkaj če ti je všeč in ne pozabi komentirati ;)
Lahko se tudi naroči name, če bi bil rad obveščen o novih delih...
V komentarjih lahko napišete tudi kaj si mislite, kaj se bo zgodilo v novem delu :)
Lp, Bad girl