Jennie je bila edina brez maske. Šele nato sem se zavedla, da nisem zmožna premikati udov. Postalo me je strah. Tako kot bi postalo strah vsakega človeka, ki bi se znašel v tej situaciji. Bilo je kot, da bi se čas ustavil. A še trenutek za tem je čas stekel naprej, in Saša mi je le še rekla, "samo še poskusi" in se vrnila za mizo. Karkoli se je zgodilo sem pozabila.

Bil je 21. januar pred kakšnim tednom je prišel po Sašo človek z belo masko, in od takrat hodi po njo. Jaz, Tim, Lukas, Jenny, Rose in Jisso. Odločili smo se, da bomo napadli človeka, ki se skriva za belo masko. In smo. Ko je prišel, je Tim skočil izza garderobne omare in človeka prijel za nadlaket in mu snel masko. A za masko ni bilo ničesar, človek je izginil. Saša je pritekla iz učilnice, vsa s solznimi očmi. Rekla je, "kaj ste naredili?". To so bile njene poslovilne besede. Na obrazu se ji je za trenutek prikazala bela maska in trenutek za tem je tudi sama izginila. A potem sem v sebi začutila kako izginjam in moja zadnja beseda se je glasila: adijo. Torej sva bili Sašo res povezani. Torej ker je iznila ona, izginem tudi jaz...

*b*pripovd bo nadaljeval jenny, za tega sn se ful potrudla, upam da vam je ušeč*b*