Nemočno sem sedela in čakala na čudež. Zoe je pristopila k meni in me objela. Vlile so se mi solze. Nekaj časa sva sedeli v objemu in čakali. Kmalu naju je rešilec peljal v bolnišnico. Ko se stopila iz rešilca sem pred vrati bolnice zagledala mamo in očeta. Stekla sem k njima in ju objela. Mami je zaihtela:"Lily, hvala ker sk našla Emily, vendar nikoli več ne pobegni." Kmalu sta prišla Zoe-ina starša in jo veselo objela. Malo sta jo okregala, ker je odšla z mano, a sta je bila neskončno vesela. Zoe je kmalu šla domov, mi pa smo še kakšno uro sedeli v čakalnici in čakali in čakali. Okrog šestih je prišel zdravnik do nas. Pogledal nas je in rekel:"Z Emily bo vse vredu. Bila je samo podhranjena." Objela sem mamo in očeta in se od sreče razjokala. Kmalu smo jo lahko šli pogledat. Ko smo prišli v sobo, smo se vsi objeli in jokali. Od sreče, ker smo vsi živi in žalosti, ker je Meggie odšla za mavrico.

Živjo! To sva napisali Emily in Lily Williams. To zgodbo sva napisali za najino sestro Meggie. Res jo zelo pogrešava. Vsak dan gremo z družino na pokopališče. Ta del najinega življenja naju bo zagotovo zelo zaznamoval. Najslabše pa je, da bo to za vedno shranjeno v najinem spominu. Ampak bili sva močni in to sva premagali. In naj vas spomniva: JUNAK NI TISTI, KI STRAHU NE ČUTI, AMPAK TISTI, KI STRAH PREMAGA.
29.1.2024





Hejj ful sem vesela da je zgodba koncana. Vsi tisti ki ste brali lahko prosim ocenite zgodbo od 1-10 (10 najboljse) res sem ful vesela!!
Kokica