Pisalnica
Hejla!
Po skoraj enem mesecu spet nova objava
Uživajte v branju!:heart:
----------------------------------------
Stopim pred vrata in pritisnem na zvonec. Takoj se oglasi *i* Din-Dan-Don*i*. Obožujem ta zvonec, ni tako kot naš ki naredi samo *i* Din-Don*i*. Skratka všeč mi je. Na vratih se prikaže Abina mami. Visoka in vedno urejena ženska. Svetli lasje se ji spuščajo čez rame obraz pa ji krasi sijoč nasmeh. Takšna je vedno. Ta nasmeh je Abi gotovo podedovala po njej. ''Hej Lara! Kar vstopi!'' me veselo pozdravi. ''Živijo, kako ste?'' vprašam in vstopim.
Izza vogala se prikaže Abina mala sestrica Sija s kužkom v naročju. ''Laraaaaaa!'' veselo zakriči in me objame, kužka pa nežno položi na tla. ''Živijo Sija'' jo pozdravim. Preden lahko še kaj več povem me že prehiti. '' Abigel je v sobi. Je že čisto v redu. Saj bi danes prišla v šolo ampak je morala spakirat za v Italijo. Pa a veš da Abi ne gre sploh več v šolo? Veš da gremo v Italijo? In to kar za celo leto?! K noni in nonotu gremo. U brajde. Pa Aja gre tudi z nami! '' kužka pobere s tal in si ga da v naročje. ''No Aja to je Lara. O njej sem ti pripovedovala prejle'' šepeta kužku. '' Lara to je Aja. Ona je samo moja. Saj Abi tudi skrbi za njo ampak vseeno je samo moja.'' Prime me za roko in reče'' Pridi peljem te k Abi''. Koliko ta otrok govori, pomislim.
Ta čas ko hodiva do Abine sobe gledam slike ki visijo na kremno belih stenah. Najbolj so mi všeč tiste na katerih sva z Abi. Ena mi je še posebej pr srcu. Okoli ust imava brke od sladoleda, v rokah pa vsaka po en kornet s sladoledom, ki se topi in nama polzi čez majhne prstke in kaplja na tla v lepljivih kapljicah. Ampak to naju sploh ne moti. Veselo se smejiva v in zabavava.
''Tako, tu sva!'' reče Sija in na široko odpre vrata v Abigelino sobo.
Abi sedi na tleh okoli ne pa ležijo tri kartonaste škatle v katere previdno zlaga spominke, slike iz polic in podobne drobnarije.''Hejla!'' po tiho pozdravim. Abigel mi steče v objem. ''Hej!'' nato dahne. Vedno bolj ko se bližamo odhodu, vedno bolj je vse dramatično in čustveno. Ne morem si pomagati ampak že zdaj ko je v šoli manjkala samo teden sem jo tako zelo pogrešala. Kaj bo šele ko je eno leto ne bom mogla videti ?!...
''Kako si?'' vprašam. ''Dobro. Pa ti?'' odvrne. Nekaj časa zbiram besede nato pa vseeno rečem ''Tudi,ampak pogrešam te'' Žalostno se nasmehnem, ona tudi ''Uspelo nama bo, boš videla. Mama in tata sta rekla da bomo mogoče prišli za dan ali dva malo nazaj, da se vidiva po tem pa spet nazaj v Italijo. Seveda pa lahko pridete tudi vi kaj k nam.''
Vseeno se malo pomirim. Abigel je še vedno tu in to moram izkoristiti do konca. Zdaj ni časa za jokanje, potrebno je živeti.
----------------------------------------
Upam da vam je zgodba všeč, vesela bom vsakega popravka ali menenja v komentarjih.:wink:
Uživajte!
Do naslednjič,
Marc Marqez fan:yellow_heart:
Po skoraj enem mesecu spet nova objava
Uživajte v branju!:heart:
----------------------------------------
Stopim pred vrata in pritisnem na zvonec. Takoj se oglasi *i* Din-Dan-Don*i*. Obožujem ta zvonec, ni tako kot naš ki naredi samo *i* Din-Don*i*. Skratka všeč mi je. Na vratih se prikaže Abina mami. Visoka in vedno urejena ženska. Svetli lasje se ji spuščajo čez rame obraz pa ji krasi sijoč nasmeh. Takšna je vedno. Ta nasmeh je Abi gotovo podedovala po njej. ''Hej Lara! Kar vstopi!'' me veselo pozdravi. ''Živijo, kako ste?'' vprašam in vstopim.
Izza vogala se prikaže Abina mala sestrica Sija s kužkom v naročju. ''Laraaaaaa!'' veselo zakriči in me objame, kužka pa nežno položi na tla. ''Živijo Sija'' jo pozdravim. Preden lahko še kaj več povem me že prehiti. '' Abigel je v sobi. Je že čisto v redu. Saj bi danes prišla v šolo ampak je morala spakirat za v Italijo. Pa a veš da Abi ne gre sploh več v šolo? Veš da gremo v Italijo? In to kar za celo leto?! K noni in nonotu gremo. U brajde. Pa Aja gre tudi z nami! '' kužka pobere s tal in si ga da v naročje. ''No Aja to je Lara. O njej sem ti pripovedovala prejle'' šepeta kužku. '' Lara to je Aja. Ona je samo moja. Saj Abi tudi skrbi za njo ampak vseeno je samo moja.'' Prime me za roko in reče'' Pridi peljem te k Abi''. Koliko ta otrok govori, pomislim.
Ta čas ko hodiva do Abine sobe gledam slike ki visijo na kremno belih stenah. Najbolj so mi všeč tiste na katerih sva z Abi. Ena mi je še posebej pr srcu. Okoli ust imava brke od sladoleda, v rokah pa vsaka po en kornet s sladoledom, ki se topi in nama polzi čez majhne prstke in kaplja na tla v lepljivih kapljicah. Ampak to naju sploh ne moti. Veselo se smejiva v in zabavava.
''Tako, tu sva!'' reče Sija in na široko odpre vrata v Abigelino sobo.
Abi sedi na tleh okoli ne pa ležijo tri kartonaste škatle v katere previdno zlaga spominke, slike iz polic in podobne drobnarije.''Hejla!'' po tiho pozdravim. Abigel mi steče v objem. ''Hej!'' nato dahne. Vedno bolj ko se bližamo odhodu, vedno bolj je vse dramatično in čustveno. Ne morem si pomagati ampak že zdaj ko je v šoli manjkala samo teden sem jo tako zelo pogrešala. Kaj bo šele ko je eno leto ne bom mogla videti ?!...
''Kako si?'' vprašam. ''Dobro. Pa ti?'' odvrne. Nekaj časa zbiram besede nato pa vseeno rečem ''Tudi,ampak pogrešam te'' Žalostno se nasmehnem, ona tudi ''Uspelo nama bo, boš videla. Mama in tata sta rekla da bomo mogoče prišli za dan ali dva malo nazaj, da se vidiva po tem pa spet nazaj v Italijo. Seveda pa lahko pridete tudi vi kaj k nam.''
Vseeno se malo pomirim. Abigel je še vedno tu in to moram izkoristiti do konca. Zdaj ni časa za jokanje, potrebno je živeti.
----------------------------------------
Upam da vam je zgodba všeč, vesela bom vsakega popravka ali menenja v komentarjih.:wink:
Uživajte!
Do naslednjič,
Marc Marqez fan:yellow_heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hey!
Najprej naj povem da sem presenečena da prva komentiram, hkrati pa tudi počaščena da lahko prva pohvalim tako krasno zgodbo.
Kakorkoli, ta del me je spet pustil odprtih ust. Ne vem zakaj, ampak tvoj način pisanja me zelo spominja na mojega :)
Naj rečem že stotič v moji zgodovini, ta zgodba je super, le tako naprej, komaj čakam nov del, ne bom te več nadlegovala, da boš šla pisat nov del, ki ga rabim!
Najprej naj povem da sem presenečena da prva komentiram, hkrati pa tudi počaščena da lahko prva pohvalim tako krasno zgodbo.
Kakorkoli, ta del me je spet pustil odprtih ust. Ne vem zakaj, ampak tvoj način pisanja me zelo spominja na mojega :)
Naj rečem že stotič v moji zgodovini, ta zgodba je super, le tako naprej, komaj čakam nov del, ne bom te več nadlegovala, da boš šla pisat nov del, ki ga rabim!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba. :kissing_heart:
1
Moj odgovor:
gimnazijka
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
ne morm vec
Js ne morm vec hodt u solo prou ne morm . na ziuce mi ze gre da je usak dan isto, da se morm zbudit, it na bus, u solo, bit ceu dan tm in se muct pol pa domou in se ucit . vem da je se 3 mesce ampak men je to ogromno casa. ne morm se sploh ucit tok sm izmucena. ne vem kaj naj.
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(51)
Vesela šola me ne zanima.
(81)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(140)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(51)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
uauuuu, to je podrobneje od tbojih pripovedi:grin::grin::grin:, ...