Vedela sem, da nimam veliko časa, a morala sem ostati zbrana. Če bi preveč hitela, bi bilo huje kot da bi bila počasna. Ohrani trezno glavo, Ema, sem se opominjala. V sobi sem izbrskala velik nahrbtnik. Nisem ga veliko uporabljala, a zdaj mi bo prišel prav. Razmišljala sem, kaj naj vzamem s seboj, a nisem bila prepričana. Vsekakor sem si spakirala plastenko z vodo, Tonijev povodec, jopico, vrv, knjigo o zmajih, ki je ležala na Markusovi postelji, kompas in zemljevid. Naredila sem si še sendvič. Vedela sem, da ko bom zdoma, ne bom mogla ohraniti stika s teto, a to mi ni delalo skrbi. Največja skrb je bila, kako bom sploh vedela, kje je Markus.
Tonija sem privezala na povodec, vzela nahrbtnik in splezala skozi okno. Toni je seveda skočil. Nisem si mogla privoščiti, da bi šla skozi vrata, saj pojma nimam, kam bi potem dala ključ. Že sem zapirala polkna, ko me je spreletela misel, da bi ugrabljenega prijatelja lahko celo poklicala. Z voki tokijem.
Splezala sem nazaj v hišo in stekla v svojo sobo. Brskala sem po predalih, dokler nisem v toke prijela modre naprave, s katero sva se Markus in jaz sporazumevala na daleč. Njegova uporaba je bila enostavna. Ko si želel govoriti, si držal črni gumb. Medtem oseba na drugi strani ni mogla govoriti. Enostavno.
Voki toki sem vtaknila v žep, nato pa končno zapustila hišo. Še zadnjič sem se ozrla proti beli hišici, okoli katere so rasli tulipani, potem pa stekla v park s Tonijem za petami, ki mi je veselo sledil. Ni boljšega začetka.
Pot skozi park ni bila zahtevna. Sledila sva ožganim drevesnim krošnjam, ki jih sicer ni bilo veliko in niso bile dobro opazne, nama je pa vseeno uspelo. Ljudje so naju malo postrani gledali, saj, kdo pa ne bi, če bi skozi park videl teči najstnico z velikim nahrbtnikom in psom. Poleg tega sva vztrajno gledala nekam navzgor. Bilo mi je grozno neprijetno, a grela me je misel, da sva z vsakim korakom bližje rešitvi prijatelja.
Ožgana sled se je končala pred velikim listnatim gozdom, ki se razprostira vse do visokih hribov na severu. Pojma nimam, koliko hektarjev obsegajo, a zagotovo veliko. Ustavila sva se pred visoko žičnato ograjo, ki nama je zapirala vhod. Bila je namenjena temu, da ne bi srne in druge gozdne živali prihajale v park. Prav želela sem si, da v gozdu ni preveč še drugih živali. O zmaju sploh nisem hotela razmišljati.
V roke sem prijela zemljevid in kompas. Zemljevid sem orientirala, nato pa pogledala, kako velik je gozd. Ni se mi ljubilo računati natančne cifre, a v primerjavi z obsežnostjo parka, je bil gozd kar precej precej velik. Upala sem, da mi ne bo potrebno celega prehoditi. Od hrane pa sem imela s seboj … sendvič. Ki sem ga morala deliti še s Tonijem.
Ni bilo druge poti kot preplezati ograje, zato sem se že vzpenjala po žicah. Priznati sem morala, da ni bilo tako enostavno kot je izgledalo. Prišla sem skoraj do vrha, ko sem opazila, da Toni ne čaka več pod ograjo. Izginil mi je iz pogleda. Gledala sem v obe smeri ograje, dokler ga nisem zagledala na drugi strani. Očitno je našel luknjo v ograji.
Zavzdihnila sem in se začela spuščati, saj sem nahrbtnik pustila spodaj pri Toniju. Hodila sem ob ograji, dokler ni pred mano zevala luknja. Splazila sem se skozi njo. Ko sem takole stala na drugi strani ograje, sem se počutila kot bi prišla v drug svet. Park in mesto je bilo na domači strani, sama pa sem stala v gozdu. Zavedala sem se, da še dolgo ne bom stopila nazaj na ljubo stran, a to me ni razžalostilo. V srcu sem nosila pogum.
Prvi korak v gozd me je navdal z navdušenjem, saj si nikoli nisem mislila, da bom kdaj prišla v ta temačen zapuščen kraj. Ni bilo nobene poti, samo goščava. Všeč mi je bilo, da ni bilo preveč zaraščeno, torej grmovje ni prekrivalo vsega. Tla je prekrival mah, zemlja in debele drevesne korenine. Takoj ob vstopu me je začelo zebsti in videla sem pol manj kot zunaj. Svetloba skorajda ni pronicala skozi drevesne krošnje. Bilo je kar strašljivo. Vsak nenaden šum me je prestrašil, a nisem se nameravala obrniti nazaj proti domu. Ob sebi sem imela Tonija, ki je oddajal pozitivno energijo. Veliko lažje mi je bilo pro srcu, ker sem ga imela s seboj.
Poskušala sem si vsaj malo zapomniti pot, po kateri sva tavala skozi gozd, a sem že pri kakšnem kilometru obupala. Ni imelo smisla, saj bova hodila zagotovo še dolgo. Ob hoji sem v roki držala zemljevid in kompas, da bi vsaj približno vedela, kam greva. Vso pot sem se zavedala, da pravzaprav ne vem, kam sva namenjena. Hodila sva na slepo, torej naravnost naprej. Niti slučajno nisem vedela, če greva prav ali ne, ampak kaj je sploh lahko prav, če ne veš, kje je tvoj cilj?
Postala sem utrujena, ampak nisem vedela, če je dan ali noč. Noč najbrž ne, ker ni bila popolna tema, lahko pa se je že večerilo. Toliko časa pa spet nisva hodila.
Ustavila sva se pri velikem hrastu. Bil je skoraj ves poraščen s temnim mahom. Po njem se je vzpenjal tudi bršljan. Veje so se začele šele visoko zgoraj. Na njegovo debelo deblo sem naslonila nahrbtnik in se usedla na korenino. Popila sem požirek vode, saj sem morala z njo šparati. Na zemljevidu sem sicer videla oznako za reko ali potok, a nisem vedela, če sva že blizu ali še daleč. Toniju sem vrgla salamo iz sendviča, saj se mi je zdel že zelo lačen. Nato sem v roke vzela voki toki. Saj mi ne koristi, sem pomislila. Markus ga itak nima pri sebi. Ali pač? V sobi ga nisem videla. Če bi bila jaz na njegovem mestu, ko so ga ugrabili, bi se le poskušala rešiti in niti pomislila ne bi, da bi prijela voki toki. A kaj veš, na kaj je mislil Markus? Pritisnila sem na črn gumb.
»Hej? Markus, če si tam, se oglasi! Konec,« sem rekla v napravo. Čakala sem trenutek, a nihče mi ni odgovoril.
Voki toki sem pospravila nazaj v nahrbtnik in za trenutek zaprla oči. Bila sem grozno zaspana in noge so me bolele od dolge hoje. Ko sem spet zagledala, mi je v oči padlo nekaj oranžnega. Od utrujenosti sem videla bolj megleno, zato nisem prepoznala, kaj bi lahko bilo.
A potem sem vedela.

~~~~~~~~~~~~~~

Hm, torej nov del... jah.