Zaprem oči ter globoko vdihnem. Slišim le dežne kaplje, ki padajo po drevesnih vejah. Zavoham pa razmočeno zemljo in hrastov les, iz katerega je izdelana klopca, na kateri sedim. Vsakič, ko zapiha veter, me zmrazi. Kljub temu se ne zganem. Vsi občutki me spominjajo na otroštvo.

Pri enajstih letih sva s sestro pogosto čakala na avtobusni postaji. Premočena do kosti sva se stiskala pod nadstreškom, kjer sem se počutil enako kot zdaj. Vohal sem gozd, ob katerem je potekala cesta in sestrin dišeč šampon za lase.
Ona je brala knjigo, jaz pa sem odšteval minute do prihoda avtobusa. Še danes se spomnim, da je uživala v branju knjig Enide Blyton. Všeč so ji bile pustolovske knjige, v katerih je našla del sebe. Lahko si je predstavljala, kaj bi storila, če bi bila na mestu določenega lika. To ji je krajšalo čas pri čakanju prevoza. Za razliko od nje, jaz nisem počel ničesar. Zatopil sem se v svoje razmišljanje.
Ko je do postaje pripeljal avtobus, sva med prvimi stekla nanj. Sestra se je usedla na proste sedeže, jaz pa sem prešteval kovance ter jih podajal vozniku.
Pogosto se nama je zgodilo, da nama je oče pozabil nastaviti kakšen cent in sva potem milo prosila šoferja, da lahko kljub temu ostaneva, češ, da bova plačala drugič. Mož je bil tako dobrodušen, da se naju je usmilil in pustil peljati do najine postaje.
Z avtobusa sva izstopila med zadnjimi. Pomahal sem vozniku, ki se mi je nasmehnil ter odpeljal, kdo ve kam.
Po polurni vožnji sva stekla do tretje hiše v ulici, kjer je stanovala mama. Hiša je bila manjša in starejša od ostalih, a vseeno najin dom. Z zasajenim vrtom je mama vanjo pripeljala domačnost.
V hiši sva si sezula škornje ter se odpravila v toplo kopel. Medtem ko je bila sestra v kopalnici sem zaprl vsa okna, da dež ne bi zmočil tal ter začel pripravljati večerjo. Malo pred njo je mama pritekla domov in naju z vso srčnostjo objela. Zaključila je mojo kuho, otroka pa sva pripravila mizo.
Po celem dnevu sem najraje poslušal kapljanje po strehi in prasketanje v ognjišču.

Zato imam tako rad jesen. Všeč mi je sprehajanje med pisanimi drevesi. Razmišljam o tem, kakšno življenje sem imel in kakšnega imam.
Odprem oči ter se razgledam po parku, v katere sedim. Poln je narave, poti iz njega pa se raztezajo v vse smeri.

***
hej, kako ste?
moja prava zgodba :) upam da vam je ušeč <3 aja pa sori ker je jesenska