Haiii,
ilb se je odločla tole objaut lol:heart::raised_hand::skull: upam da bo oke lol.... zdele je se mau zmedeno hah! Napiste mnenje v kom :grin::grimacing::heart:
***
Dotikal se me je po obrazu, ko mi je zagotavljal, da ni konec. Bullshit. Mislim, ko vlak odpelje v j*be*i London, je konec. Med njegovim bednim izpovedovanjem, da me ne bo pozabil, da nama bo uspelo tudi tako, sem si že v glavi sestavljala plan, kako bom pred družbo skrivala solze in govorila »fajn sem« brez slabe vesti. Hladnokrvno sem se zagledala v njegove oči, polne bolečine ter poizkušala zakriti eno samo solzo, ki mi je spolzela po licu. Njegove gladke roke so zdrsnile po mojem hladnem levem licu ter vročo slano tekočino ujeto v znak bolečine z eno samo sledjo zbrisale iz obličja mojega obraza. »Lažje bo, če greš.« sem izdavila z hripavim glasom ter se že obrnila proti gozdni poti, ki je vodila proti središču mesta. »Ne, ne bo. To so zadnje ure, ki jih lahko preživiva skupaj.« je izdavil z skoraj jeznim glasom ter me po dlani oplazil z njegovimi za razliko od mene vročimi konicami prstov. »Ne dojameš kajne? Tako se ne bo NIKOLI izšlo.« sem poizkušala zakriti bolečino potem pa se zlomila. Pogledala sem ga z solznimi očmi ter se stisnila v njegov objem. Potegnil me je, da sem se z brado naslonila na njegovo ramo ter skoraj šaljivo zašepetal: »Pesimistka, lahko poizkusiva. Saj si ne boš našla novega takrat, ko ti nebom težil s klici, ne?« skoraj sem se že zasmejala potem pa se spomnila svoje namere, končati vse to. »Mislim, da je vseeno boljše…da je konec-.« hotela sem še dodati, »Ne, ne prosim ne« a ugotovila, da bi s tem izničila prejšnji stavek. Bi pa itak imela premalo moči, da bi začela znova. Trapa. Samo pogledal me je, spustil nato pa odšel. Poenostavljeno seveda. V pozdrav mi je samo pomignil z glavo potem pa odšel v nasprotno smer. Ironično sem se nasmehnila, zamrznjena v trenutku, ko me je izpustil in zapustila jaso, ki me je naredila boljšo osebo. Osebo, ki je zdaj izgubila tisti »boljši« del sebe. Za počit smešno, res. Brez kakršnega koli namena sem se odpravila v smer doma ter med potjo razmišljala o njem. Dejansko je….odšel.
DVA MESECA PREJ
Smejala sem se njeni nameri, ko me je potiskala proti plitvini mrzle vode, ki se je spuščala v vedno globlji ocean. »Ne drzni si, Lizzie!« sem med smehom izdavila moji najboljši prijateljici ter nožne prste zarivala v droben pesek, ko sem se proti močni sili poizkušala ustaviti. »Nope, ni šans!« je zakričala ter me z vso silo bolj, ko ne vrgla v mrzlo vodo. Majica se mi je zalepila na hrbet in komaj sem se zadržala da nisem zakričala od hlada, ki je zavzel moje nemočno telo. »Shit, TO JE MRZLO!« sem zaklicala dekletu, ki se je smejala moji nesreči nedaleč stran. »Lizzie, ZAKAJ?«
»Saj veš, tradicije pa to.« je spregovorila z navihanim glasom ter mi ponudila roko. Zanalašč sem pogled odvrnila od njene zagorele roke ter sama zlezla na topli pesek. »Če smem vprašati, za kakšno tradicijo za vraga se to gre?!«
»No…to je tradicja takrat, ko je nekomu dolgčas..« je med smehom komaj izdavila ter se tudi sama vrgla v mrzlo vodo.
***