hejj<3 guys, končno nov dell!
Hitela sem do moje sobe, vzela telefon in šla na viber. Lari sem napisala:
Jaz:
Hej, maš čas za klic?
Takoj mi je odpisala:
Lara:
Ja, itak<3
Poklicala sem jo.
"Hej, Lara."
"Hej, Lily, kako si kaj?"
"Mah, slabo."
"Lil, vse okej?"
"Ne najbolj."
"Kaj je narobe?"
"Hm, a se spomniš, ko sem ti v Grčiji omenila mojo najboljšo prijateljico Lauro?"
"Ja. Kaj je? Sta se skregali?"
"Ko bi se vsaj pa je veliko huje, Larč."
"Kaj je?"
"Ona, ona... umrla je," sem rekla objokana.
"Oh, ne! Oki, najprej res moje iskreno sožalje drugo kot drugo pa, če boš kdaj rabila kakšno pomoč, podporo ali ka
rkoli se lahko zaneseš name!"
Ko je Lara to rekla sem se počutila vsaj malo bolje. Vedela sem, da imam zdaj, poleg Laure, ki bo vedno v mojem srcu še vsaj eno pravo prijateljico, Laro. Z Laro sva še malo klepetali nato pa sem začela spet premišljevati o Lauri. Laura je bila najboljša, najprijaznejša, najzabavnejša. Bila je tudi oseba, ki sem ji dejansko lahko zaupala čisto vse. Ampak vsaj Laro imam. Iz misli me je prebudilo škripanje vrat. Ozrla sem se proti vratom in zagledala Tobio, mojega mlajšega bratca, ki sem ga imela neskončno rada. Nasmehnil se je in jaz sem mu vrnila nasmeh. Prvič v teh groznih dneh sem se nasmehnila.
"Lily, kosilo je," mi je povedal s svojim prisrčnim glasom.
"Pridem."
Tobia je z treskom zaprl vrata moje sobe in odhitel v kuhinjo. Jaz sem še malo razmišljala nato pa tudi sama odšla v kuhinjo. Vsedla sem se k mizi, zraven Tobie. Spet so me vsi gledali s tistim sočutnim pogledom. Mami je v tišini prinesla juho na mizo. Juho smo pojedli v tišini. Tudi mesne kroglice smo pojedli brez besed. Po kosilu sem spet šla v mojo sobo. Ozrla sem se proti oknu. Zakaj se je to moglo zgoditi meni? Zakaj je morala umreti Laura? Zakaj nisem umrla jaz? Za trenutek sem pomislila ali je sploh vredno živeti, a potem sem pomislila na to kako bi bilo mojim bližnjim hudo, če bi naredila samomor. Pogledala sem, če je kakšno novo sporočilo na telefonu, a me je obvestilo le o prazni bateriji. Hitro sem vzela polnilec iz predala in si dala polniti telefon. Počitnice gredo počasi proti koncu. Kako bo v šoli brez Laure? Grozno. Samo še en teden do šole. Deveti razred. Vedela sem da bo tole leto čisto drugače kot prejšnjih osem let. Z Lauro je bilo vse super. Brez Laure bo pa vse grozno. Ko sva bili z Lauro skupaj v razredu tudi pouk ni bil dolgočasen, ker sva cel pouk na skrivaj klepetali in risali. Spoznali sva se že v vrtcu, ko sva bili stari 3 leta. Že takrat nisva mogli druga brez druge. Veliko učencev naju je poznalo pod imenom "dbest frendici na šoli ever". Odprla sem predal in poiskala najin zvezek, ki sva ga pisali od četrtega do osmega razreda. Vedno sva si želeli ta zvezek pisati vsaj do konca srednje šole, a nažalost se to ni zgodilo. V zvezku sem našla prazno stran in napisala: "Laura, počivaj v miru in vedi, da bom čeprav te več ni še vedno tvoja najboljša prijateljica. Hvaležna sem ti za vse kar si naredila zame. Neskončno te pogrešam! Rada te imam neskončnokrat do lune in nazaj!
Tvoja najboljša prijateljica za vedno, Lily" Ko sem to napisala sem se počutila kar malo bolje. Nato sem spet pomislila na šolo. Spominjala sem se tistega trenutka, ko sva z Lauro skupaj nakupovali stvari za deveti razred. Bilo je super! Ampak, me bodo sošolci spet zafrkavali? Zdaj ne bom imela Laure, ki bi me branila. Vedela sem: To šolsko leto bo grozno!
_______________
okay, guys končno! oki, ta del je kr daljši in ja hvala vam za vse lajke pa komentarje<3 rada vas mam, tole zgodbo bom poskusla napisat do konca. iskreno sem kr ponosna heh. okay lovju guys<3