Prvo poglavje


Hodila sem po tihem mestu, nikjer ni bilo nikogar, bila sem v svojem svetu, razmišljala sem o najhujših stvareh, ki so se mi zgodile ta dan, o vseh samomorilnih mislih, ki so mi šinile čez misli. Želela sem samo izginiti iz tega sveta, nisem vedela kaj bi storila sama z sabo. ,,Auč'' moji možgani so zmrznili, zaletela sem se v najlepšega fanta, ki sem jih kdaj videla ,,Oprosti, res mi je žal'' sem hitro rekla, on pa je odvrnil ,,Hej, si okej?'', ,,Ja, vredu sem, hvala''. Čudila sem se, saj je bil tako lep, tako postaven. ,,Mai'' dvignila sem pogled, da bi mu tudi jaz zaupala svoje ime ,,amm, hmm,.., oprosti, Melani'', komaj sem mu povedala kako mi je ime, upala sem da nebo nadaljeval pogovora ,,Kaj pa takšna postavna mladenka dela sama v mestu ob tej uri?'' rahlo sem zavila z očmi ter odgovorila ,,Na dobri poti k samomoru''. Mai me je resno pogledal ter mi dvignil brado, da sem ga videla v oči, bile so čokoladno rjave, tako kot njegovi lasje ,,Tega nesmeš storiti!'', ,,In kako boš to preprečil?'', sem ga vprašala. Resno me je pogledal in me vprašal ,,Živiš sama?'' Čudno sem ga pogledala, saj nisem vedela če naj odgovorim po resnici ali ne ,,Zakaj te zanima?'' ,,Rad bi poskrbel da bo z teboj vse vredu.'' Nisem mu zaupala, saj je bil popoln neznanec, ki sem ga poznala le pet minut mojega življenja ,,In kako naj vem da ti lahko zaupam? Saj te poznam samo pet minut.'' ,,Jutri ob 10 se dobiva v mestni kavarni, prav?'' Ta ideja mi je bila bolj všeč kot pa njegova zanimanja če živim sama ,,Prav'' sem odvrnila ter počasi odšla naprej svojo pot. Vprašala sem se ali mi je bila usoda da se zaletim v tega fanta? Zakaj jaz?