Hej Metuljčki!
Gremo, kar na zgodbo.




16. 6. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
danes zjutraj, ko sem prišla dol so moji sorojenci gledali Miraculus. Ja prav vsi so gledali Miraculus. Z Lino v glavni vlogi, ki je skakala po dnevni kot opica in plesala skupaj z Danijem.
“Hm ljudje, se vi zavedate, da je danes šola?” sem vprašala in se zazrla v Lenarta.
“Agh, danes nimam predavanj,” je rekel Lenart, ne da bi pogled odtrgal od televizorja. Ostali so govorili drug čez drugega, da sploh nisem nič razumela.
“Kaj potem delate ob sedmih zjutraj v dnevni sobi?” Nisem dobila odgovora. “Ne mi reči, da Lenart postaja fan Miraculusa,” sem se zasmejala in vzela prepečenec, ki je bil na mizi.
“Ne, ne postajam fan!” je zavpil in se spet posvetil televiziji. “Le zanima me, ali bosta Marjetka in Adrijan skupaj!” Edino Lili je še normalna in spi dolgo, ne pa, da je že ob sedmih zjutraj pri televiziji. Zavila sem z očmi in se posvetila zajtrku, ki sem si ga pripravila sama.

Ko sem stopila na šolski prag so bile okrog mene zveste oboževalke, ki jih je Saša imenovala podrepnice. Saša je bila z njimi v stalni vojni in na začetku leta, je zaradi tega skoraj nastala tretja svetovna vojna. Do mene je prišla Sara.
“Hej,” je rekla precej zadržano, kar je bilo čudno za njo.
“Hej,” sem ji odzdravila.
“Ne zmorem več!” je izdavila in jaz sem vedela, da me čaka cel kup vprašanj.
“Kar povej, daj si duška!”
“Kaj se je zgodilo z Nikom?”
“Sršen ga je pičil.”
“Nekaj mi prikrivaš!”
“Kmalu bo zvonilo.”
“Ne spreminjaj teme!” Zavila sem z očmi.
“Prav pa ne bom!”
“Kje je zdaj?”
“V bolnišnici v Izoli.”
“Zakaj tako daleč?”
“Ker drugje ni bilo prostora.” Ob tej moji trditvi je zavila z očmi.
“Odgovarjaš tako, kot bi odgovarjali Teja in Neja!” Prijateljsko me je lopnila po hrtu.
“Pa če je res. V vseh so ali rojevali ali kaj podobnega. Veliko je Špancev z opeklinami.”
“Si bila Lara?”
“Kako to misliš?”
“Ali si upoštevala vse predpise?”
“Ne.” Roko si je dala na usta.
“Legendarna Lara Lavrič, je kršila pravila!”
“Če bi me poznala bi vedela, da ni tako kot govoriš.”
“No kako je bilo?”
“Kot v akcijskem filmu.” Poskočila je.
“Povej mi več! Obožujem akcijo!”
“Bi si kar mislila.”
“No povej." Skoraj da ni skočila name, tako je bila neučakana.
“Le prehitevala sem avtomobile z trobljenjem, prehitela policaje in šla čez rdečo luč.” Poskočila je.
“Kako je bilo pri očetu?”
“Včeraj sem šla tudi do Nika. Sploh me niso pustili k njemu!”
“In kaj si ti naredila?”
“Vseeno sem šla.”
“Tooooooo! Lara Lavrič krši pravila!” Takrat je mimo prišel profesor slovenščine.
“Gospodična Ribič! Ne vpite tako!” je rekel strogo.
“Oprostite! Le ogrevala sem se,” je rekla in me pogledala. Komaj je zadrževala smeh. Takrat je zvonilo.
“Pa si imela prav tisto o zvenenju,” je rekla Nika izza hrbta. Obrnila sem se in ji dala petko. Sara je kar poskočila in Niko klofnila.
“Izgleda kot, da sta vidve sestri, ne medve,” je rekla Tina in ločila Saro in Niko. Zasmejala sem se in vstopila v učilnico za kemijo. Po končani šolski uri je do mene prišel Nejc.
“Nik!” je zakričala Saša in ga objela. Očitno tudi Saša.
“A ni tako, da ona ne prenese Nika?” me je vprašala Sara, jaz pa sem le skomignila z rameni. Nejc je odrinil Sašo.
“Jaz nisem Nik, jaz sem Nejc!” je rekel Nejc in zavil z očmi. “In še Saša, jaz se na tvojem ne bi spravljal nad popularnejšimi.” Ko je to slišala jo je skoraj pobralo.
“Še velja za danes?” je vprašala Sara.
“Oprosti delam,” sem odgovorila.
“Greva midva skupaj ven jutri?” me je vprašal Nejc.
“Oprosti, saj si slišal igrale bomo košarko v parku. Lahko pojutrišnjem.” Pogledala sem na uro. “Agh daj no, koliko je že ura, iti moram!” sem izdavila in stekla stran od omaric na kliniko.

“Lara, tu si. Ena od Hribarjevih kokoši ima cel zamaščen prebavni sistem. Naredi predavanje o skrbi za kokoši. Prva skupina pride čez eno uro.”
“Hvala Cenija. Bom. Vendar očiščevanje prebavnega sistema bo izvedla mami.” Ko je čez eno uro prišla prva skupina me je skoraj kap. Vsi so bili iz vrtca.
“Dobel dan,” me je pozdravil mali štiriletnik s skuštranimi rjavimi lasmi.
“Oh, dober dan. Za začetek bo vsak povedal svoje ime, prav?” Takrat mi je na ramo skočil Dani. “Oh in to je Dani, opičnjak je, ki se rez rad važi.”
“Jaz sem Ulban,” je rekel mali, ki me je maloprej pozdravil.
“Jaz sem Nija,” je rekla mala petletnica z blond lasmi.
“Jaz sem Hana,” se je predstavila mala deklica stara največ tri leta in pol. Iskreno dragi dnevnik se mi ne da naštevati vseh imen, zato bom tu končala in ti povedala, kaj se je naprej zgodilo. No, ko smo začeli z ogledom smo šli najprej do slonov.
“To so sloni. Tale mali slonček se je skotil pred enim mesecem. Ime mu je Beni. Lahko ga pobožate,” sem rekla in odprla Benija.
“Lahko jaz prvi?” vedela sem komu ta glas pripada.
“Si resen? Te ni prav nič sram, da si se pridružil skupini vrtovčkov?”
“Ne,” je odgovoril Nejc, jaz pa sem le zavila z očmi, zaprla Benija in šla naprej. Naslednja je bila ograda z nosorogi.
“To so nosorogi! In ne ...” Takrat sem zagledala Urbana, kako poskuša božati nosoroga. “Ne Urban, ne dotikaj se ga!” Skočila sem in ujela Urbana, še preden bi ga nosorog poškodoval. “Gremo naprej!”
No lepo se imej,
Lara
























Hvala vsem, ki ste prebrali, všečkali in komentirali. Kateri team ste?
Team Nejc ali Team Nik?
Hvala moji FeniciNumber1 in najnovejši iBFF Artemidi. Če hoče biti še kdo fen, naj napiše.
Če hoče kdo, da ga obveščam, naj pove.
Zaenkrat obveščam:
-mogočepisateljica,
-Ribica,
-#Free Girl7
-Nixi25
-Grizalkaknjig
-Forever
-Tj232
-Artemida
Lysm
Heart