Sončna svetloba posije skozi špranjo omare, da se Layra strese in počasi odpre oči. Jutro je. »o ne!« si misli, »zaspala sem!« Poizkuša odpreti vrata omare a ne gre. Izgleda kot, da na zunanji strani nekaj prekriva omaro.


Layra z eni očesom pogleda čez špranjo. Nič ne vidi, zato prisluhne. Sliši neko pregovarjanje in še bolj napne ušesa. Dva moška sta. Govorita v Layri ne znanem jeziku, zato ne ve o čem se pregovarjata. Naenkrat zasliši korake, ki se ji bližajo. Zadrži dih in pripre oči. Nekdo odpre omaro in z začudenjem reče: » Layra, kaj počneš tu? Še dobro, da sem te našla« Še preden uspe Layri kaj reči jo potegne iz omare: »Hitro pridi z mano!« »Babica. Saj res babi me je prišla iskat« Se zamisli Layra, čeprav ji še vedno ni jasno kaj se dogaja. Hitro in neslišno se pretihotapita čez glavni trg do bližnje podrte stojnice na koncu ulice. Nato pa Layra vpraša: »Kaj se dogaja babi? Kje so vsi"? Zakaj se skrivava? Kje sta moja starša?...« »Počasi Layra« jo prekine babica. »Na vsa vprašanja ti ne morem odgovoriti takoj.« Zavzdihne. »Mesto so napadli Lovci duš s spremstvom obsen.« Začne govoriti babica. »Varuhi so kar naenkrat izginili, elementov pa ni več. Ne moremo se več rešiti. No vsaj jaz ne, ti pa boš…« Obe zaslišita korake, ki se jima bližajo. Lovci duš peljejo ujetnike na delo. Zdaj so jim vsi še preživeli meščani sužnji. Eden od Lovcev duš na koncu kolone ujetnikov obrne glavo v smer podrte stojnice za katero sta skriti in se jima začne približevati.


Hoj! No te je bil še en del. Upam, da vam je všeč. Vrjetno sem naredila par slovničnih napak. Ups... . No ja... Rada bi se še zahvalila za res lepe komentarje od Clare, Mitketa in Meli. Kmalu bo prišel nov del. Se vidimo, slišimo in beremo.