Najprej sem bila prepričana, da je umrl. Ne vem zakaj, ampak prva misel, ki se je porodila v moji glavi je bila: O moj bog, ubila sem nekoga. Odleglo mi je šele, ko sem zaslišala smrčanje, ki je prihajalo iz njegovih ust in takrat sem se zares zavedla, da se mi ne sanja in da je to prav zares en in isti Richard in da sedaj nepremično leži na tleh.
Dvignila sem pogled od Richarda k Matildi in prav tako kot jaz, je tudi ona izgledala preplašena in popolnoma pretresena.
“Kdaj pride domov tvoja mami?” je vprašala in v prsih me je stisnilo. Mami, nanjo sem popolnoma pozabila.
“Ne vem.” Sem preplašeno zajecljala in hitro preusmerila pozornost na staro stensko uro, katere kazalci so bili naenkrat edina stvar na katero sem se lahko skoncentrirala. Sekunde so minevale kot bi trenil in zdelo se mi je kot da bo vsak trenutek na vratih zažvenkljal mamin šop ključev in bova nato zaslišali njen pojoči glas s katerim vedno prešerno naznani svoj prihod iz tržnice.
“Hitro morava nekaj narediti glede tega.” Je obupavala Matilda.
“Poklicati morava nekoga.” Sem na glas razmišljala in Matilda je hitro pokimala.
“Policijo? Mami?” Je predlagala in roko položila na čelo, da bi si ga ohladila. Tudi meni je že pri omembi policije postalo vroče, ker sem imela občutek, da sva midve tisti, ki sva zagrešili kriminalno dejanje.
“Ne. Pokličiva Branko.” Sem se odločila in Matilda je znova le nemo pristala.
Zasukala sem se na prstih in raztreseno začela iskati telefon. Prijateljica pa me je prehitela in svojega na moje veliko olajšanje povlekla iz žepa.
“Imaš številko?” sem se pozanimala in Matilda je pokimala. Branka je naša zgornja soseda, ki nas vsako zimo obdari z ogromno količino piškotov in potic. Je ena najbolj naprednik babic v soseščini, saj zbere telefonske številke vseh otrok po blokih in jih potem pokliče, da pridejo iskat pladnje dobrot. To je naredila tudi letos, med karanteno. Samo, da je vse silne potice in piškote pustila kar pred vrati svojega stanovanja nekaj minut preden smo prišli gor. Iz peke je naredila pravo dobrodelno akcijo in moram ji dati točke za izvirnost.
“Gospa Linhart?” Matildin glas je trepetal in kljub temu, da sem jo držala za roko, se je tresla.
“Da, da. Lep dan je, seveda… amm… potrebujeva pomoč.” Ne vem zakaj je bila Branka edina oseba, ki mi je prišla na misel, ko sem premišljevala o tem kdo bi nama lahko pomagal. Res je sicer, da je ženska daleč najbolj aktivna upokojenka v bloku in da sem bila prepričana, da bo vedela kaj storiti, ampak sem se, ko sem poslušala kako počasi napreduje pogovor, vseeno počutila malce slabo, ker sem izbrala za rešiteljico prav njo.
Matildi je uspelo razložiti kaj se je zgodilo in ker je Branka situacijo z njenim očetom že poznala, ji je uspelo ostati mirni in na hitro zavrteti pravi telefon. Že po nekaj trenutkih je na vratih stala naša zgornja soseda, Tina, ki je socialna delavka na Prešernovi osnovni šoli. Počutila sem se prav neumno, ker nisem že prej sama pomislila nanjo, toda je olajšanje, ki me je predalo, ko se je izkušeno sukala naokrog in poskrbela, da smo Richarda spravili v red vredno čakanja.
“Ponosna sem na vaju, dekleti.” Nama je zagotovila Tina, ko smo Richarda nekako uspele dobiti na kavč in ga nekoliko očediti. Matilda se je kislo nasmehnila, jaz pa sem ji podala roko.
“Hvala za vašo pomoč.” Tina je samo zamahnila z roko in mi namenila nasmeh. Za mojo iztegnjeno desnico se ni zmenila in zato sem se začela počutiti prav neumno, da sem ji jo ponudila. Kdo to še sploh počne? Sem se jezila sama nase in jo hitro pospravila v žep.
“Prosim ne vikaj me.” Me je še prosila, jaz pa sem ji namenila neroden nasmešek.
“Ja kaj je bilo pa s krpo, ki se suši…” je mama, ki je med našim pogovorom očitno prispela domov začela vprašanje. Očitno je medtem opazila, da nisva sami, ker so se ji besede izgubile nekje med osuplostjo in presenečenjem.
“Tina… ja… kaj-” je izdavila, medtem pa je gospodična Plotnik že planila k višku in se urno odpravila proti njej, da bi jo pomirila.
“Ne skrbite, gospa, vse smo uredile.” Mamo je potrepljala po rami in ji iz roke vzela torbo ter jo odložila na mizo.
“Kako mu je sploh uspelo priti noter? Saj sem zaklenila, saj vedno zaklenem – dekleti!” mama je preskakovala iz teme na temo, Tina pa se jo je trudila pomiriti. Mame še nikoli prej nisem videla v takšnem stresu in smaradgdni uhani z majhnimi kristalčki so, ko je z glavo divje migala levo in desno, kar poskakovali.
“Pomirite se, gospa Hujs. Zdaj je vse v redu… ni vam več treba srbeti.” Spomnim se tona glasu s katerim je Tina mami zagotavljala, da je vsaka njena skrb zgolj zaman. Bil je tako miren in sproščen kot glas nekoga, ki se je ravnokar vrnil iz joge in je ravnokar celo uro skupaj preživel s skupino dihajočih budistov. Enkrat sem se udeležila joge in bilo je res zanimivo. Tako mirno se še nisem počutila nikoli prej in se tudi nisem od takrat. Ko tako sedim sredi stopnišča v Matildinem bloku in si živčno popravljam masko, si ne želim ničesar drugega kot da bi lahko bila znova v tisti dvorani in se pomirila.