"Aaaaaa, kako se me našla?! " je zavpil. "Živim v tej hiši," sem mu z nasmehom odgovorila, on pa se je popravil: "V vseh letih delanja me noben otrok ni zalotil pri postavljanju daril." "Torej sem prva," sem z navdušenjem zavpila. "Šššš, prosim ne deri se," je dejal in dodal: "Moram iti adijo." "Ne, počakaj. Poslušaj, mogoče se ti zdim malo prestara, a bi mi vseeno naaredil uslugo? Torej, če sem prva, ali bi lahko šla s tabo raznašat darila," sem ga vprašala. "Glej, sploh ne vem kako ti je ime in ne moreš iti z mano, kaj bodo rekli tvoji starši?" je odgovoril. To, da me je vprašal kako mi je ime se mi je zdelo čudno ali ni tako, da Božiček pozna imena otrok? Vseeno sem mu odgovorila: "Rebecca sem. Glede staršev, stara sem 16 in sploh ne bodo vedeli, da sem bila zunaj in kako ne veš, kako mi je ime?" sem ga vprašala. Zavzdihnil je: "Oprosti, nisem pravi Božiček, sem njegov pomočnik, pravzaprav vnuk. Darila reznesem samo otrokom za katere me zadolži Božiček," je dejal od začudenja sem kar zijala vanj. "Koliko si star? In kako imaš lahko brado,če si njegov vnuk?" je kar ušlo iz mene. "Star sem sedemnajst in ime mi je Liam," je rekel in si snel umetno brado in rdečo kapo z belim cofom. Kar zijala sem vanj tako lep je bil, imel je temno rjave lase in oči. Vprašal me je: "Saj me ne boš izdala?" "Ne," sem odgovorila in že se mi je nasmehnil, vendar sem nadeljevala: "Vendar pod pogojem." "Ja?" je dejal in pogoltnil slino. "Peljal me boš ven in mi pokazal delo Božička." "Resno?" "Resno," sem odgovorila s takim obrazom, da je videl, da se ne hecam. "Prav, greva ven. Rebecca," se je vdal. "Becky, asistentka Božičkavega pomočnika," sem ga popravila. "No prav, pridi Becky," je dejal in skupaj sva se po tiho odpravila iz hiše.